Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi?

Datum objave: 9.09.2013 ob 21:59
Kategorija: miks

Zadnje čase je precej pedofilskih škandalov. Storilci so iz zelo različnih poklicev in nacionalnosti. Tudi njihova starost je različna. Občasno policija razkrije dobro organizirane pedofilske združbe, ki se obilno poslužujejo tudi medmrežja. Toda, ko človek bere in posluša medije, dobi vtis, da je daleč največ pedofilov zaposlenih kot kleriki pri Rimskokatoliški cerkvi (RKC). Saj so tudi druge verske skupnosti, kot npr. Evangeličanska cerkev, polne duhovniških pedofilov. Pa tudi med poklici, ki se ukvarjajo z otroki, kot recimo učiteljski, se najdejo pedofili. Toda ob spremljanju pedofilskih afer se zdi, da se nič, nobena ustanova ali poklic, ne more primerjati z RKC in z razširjenostjo pedofilije med njenimi kleriki. Še posebej postane zadeva zanimiva, če človek pomisli, da je večina ljudi v katoliški civilizaciji vzgojena katoliško, pa čeprav so mogoče postali kot odrasli ateisti ali kako drugače verujoči. Torej lahko mirno pedofilskega učitelja prištejemo med laične katoliške pedofile. Podobno kot so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem, natančneje v bivši vojvodini Kranjski, med seboj v državljanski vojni klali domobransko/belogardistični katoliki in partizansko/komunistični katoliki. Brez dvoma so bili partizani 99,99% katoliki, imeli so med seboj tudi duhovnike, ki so občasno maševali. O tem seveda molčita tako slovenska cerkev kot neokomunisti, da o ideologizirani uradni zgodovinski »znanosti« ne govorimo.

Razkrivanje pedofilskosti RKC se je začelo v ZDA in se kot efekt snežne kepe kotali po svetovni RKC. V ZDA so do zdaj zaradi izplačila odškodnin žrtvam duhovniških pedofilov bankrotirale že štiri škofije. Na Irskem je bankrot irske RKC preprečila država, ko je odškodnine izplačala iz davkoplačevalskega denarja – torej so v bistvu žrtve s pomočjo ostalih državljanov izplačale odškodnino same sebi.

Človek se vpraša, ZAKAJ je RKC tak magnet za pedofile? Zaradi celibata? Celibat vsekakor pripomore k še večji razširjenosti raznoraznih iztirjenih spolnih praks katoliških klerikov. Toda glavni razlog take razširjenosti pedofilije v RKC je treba v veliki meri iskati v privilegiranem položaju Vatikana in krajevnih katoliških cerkva. Cerkev je kot država v državi. Do sedaj praktično nedotakljiva. Zakoni in ustava zanjo držijo samo toliko, kolikor sama oceni, da je zanjo dobro. Do izbruha pedofilsko-katoliških afer v severni Ameriki pred par leti dejansko skoraj ni bilo obsojenega pedofilskega zločinca iz vrst RKC. Tudi s pomočjo bivšega papeža Benedikta XVI., ki je kot kardinal Ratzinger na čelu Kongregacije inkvizicije oz. njene sedanje naslednice Kongregacije za nauk vere z okrožnico l. 2000 zaukazal svojim podrejenim strogo prikrivanje pedofilije, v RKC samo premeščajo pedofilske duhovnike iz kraja v kraj. Ne samo, da jih cerkev ne prijavi, ampak jim s tem premeščanjem omogoči nadaljevanje izživljanja nad otroki lastnih vernikov. Če pa kleriški pedofili le padejo v kolesje pravnega sistema države, se z njimi dostikrat ravna »v rokavicah«. Šele v zadnjem obdobju se stvari izboljšujejo. Žrtve se vedno manj bojijo »vsemogočne« privilegiranke RKC in si upajo zahtevati pravico tudi zase. Državni organi pregona pa tudi vedno manj pometajo izpade katoliških duhovnikov pod preprogo.

Če se hoče RKC otresti pedofilov in drugih iztirjencev, bi morala najprej sama zahtevati od države, da jo končno obravnava v skladu z demokratično državno Ustavo. Kot enako med enakimi. Enako tudi v dolžnostih, ne samo privilegirano v pravicah. To pomeni, da lahko država postavi pred sodišče kateregakoli morebitnega katoliškega zločinca, pa četudi sedi na »Petrovem« stolu v Vatikanu in si je v akte svoje institucije zapisal, da je nad državo in njenimi zakoni kot nedotakljivi usmerjevalec zemeljske oble. Le tako RKC ne bo več magnet in pribežališče za spolne iztirjence, ki svojo »maziljeno« službo izkoriščajo za izživljanje bolne sle nad nebogljenimi otroki.

Že sedaj pa ima RKC priložnost, da dokaže, da tudi zanjo velja enakost pred ustavo in zakoni države, še posebej, ker je sedanji papež Frančišek najavil kot prednostno nalogo svojega pontifikata borbo proti raznoraznim zastranitvam institucije, katero vodi. Izgleda, da je vsebina britanske objave škandaloznega navodila bivšega papeža Benedikta XVI. iz l. 2000, ko je bil še veliki inkvizitor, kardinal Ratzinger, o nujnem in doslednem prikrivanju pedofilije v RKC resnična, saj je ni razen zgražanja in pritoževanja javno ovrgel nihče iz vrst RKC oz. vatikanske države Sveti sedež. V kazenskih zakonikih večine demokratičnih držav je zapisano, da je kriminalec tudi tisti, ki sodeluje pri prikrivanju zločina, četudi sam ni storilec. Torej bi morala imeti državna in mednarodna sodišča precej dela s sodno – policijskim razčiščevanjem deleža katoliških velikašev s papežem na čelu pri tako velikem razmahu zločinske pedofilije v vrstah katoliških klerikov.

Kako je položaj cerkve v naši civilizaciji globoko iztirjen in nenormalen, se najbolj vidi ravno pri pedofiliji. Ko odkrijejo pedofila kjerkoli drugje, recimo med učitelji, človek že pri samem sumu pedofilije izgubi službo, ali je vsaj suspendiran, dokler se zadeve pravnomočno ne razčistijo. Pri cerkvenih pedofilih pa se zadeve urejajo bistveno bolj po ovinkih in še to samo v primeru, če cerkvi ne uspe »svojega« pedofila skriti s premestitvijo na drugo delovno mesto v drug kraj.

Dobesedno psihopatsko bolne so razmere tudi znotraj cerkve, ne samo njen položaj v širšem okolju, in to ne samo v Sloveniji. Čeprav je sodelovanje pri prikrivanju zločincev seveda navaden kriminal, še posebej je v nebo vpijoče prikrivanje morilcev otrokove nedolžnosti, človek vsaj poskuša razumeti poskuse neke ustanove, da lastne grehe čimbolj skrije pred očmi javnosti. Še posebej je od uspešnosti takega početja odvisna današnja cerkev, ker argumenta moči praktično nima več, čeprav se zdi, da je cerkveno jahanje države neomajno, tako kot stoletja pred nami. Vseeno bi bilo za pričakovati, da bi nadrejeni kleriki svojega zločinskega kolega skrili na delovno mesto, kjer ne bi imel več možnosti ponovitve skrunjenja v varstvo in vzgojo zaupanih mu otrok. Toda ne, škofovski »dušebrižniki« kriminalcu preprosto omogočijo nadaljnje izživljanje na podobnem delovnem mestu in to toliko časa, dokler dolgega spleta norosti in bolečine z razbitjem oklepa sramu in strahu ne prekine ena od žrtev katoliških pedofilov in zločinca prijavi policiji.

Se pa stvari vseeno počasi, toda sigurno, premikajo v pravo smer tudi znotraj cerkve, čeprav je jasno, da samo zaradi pritiska javnosti in izgubljanja politične moči cerkve. Primer pozitivnih sprememb je odpustitev pravnomočno obsojenega pedofilskega župnika Frantarja iz cerkvene službe. Aleluja, čeprav se zaenkrat Frantarjevim pomagačem pri njegovem dolgoletnem begu pred roko pravice še nič ni zgodilo, se bo mogoče počasi položaj cerkve in njenih uslužbencev le normaliziral oz. izenačil z ostalimi ustanovami tako v očeh pripadnikov cerkve kot tudi ostalih državljanov.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

Praznovanje pomladi na dan svetega Pedofila - letni tek ministrantov

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 9. September 2013 ob 21:59 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

5 komentarjev na “Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi?”

#1

Spovednice so najboljše kovačnice pedofilskih duhovnikov!

Na strani http://www.siol.net/novice.aspx so objavili novico o Kanadčanu Christopher Paul Nealu, ki je osumljen pedofilije in za katerim je razpisana mednarodna Interpolova tiralica. Neal je bil v Kanadi med leti 1998 in 2000 zaposlen kot kaplan v Centru za usposabljanje kadetov in svetovalec mladostnikov v starosti od 12 do 18 let, so sporočili iz kanadske vojske. Njegova naloga v Centru za usposabljanje kadetov je bila duhovno svetovanje in poučevanje o moralnih vrednotah.

Zakaj je med duhovniki toliko pedofilov, odkritih in še neodkritih? O tem se je spraševal že pokojni papež Janez Pavel I, ki je imel zaradi kritičnosti do cerkve veliko težav s konzervativno strujo Vatikana. Leta 1978 je po samo 33 dneh papeževanja umrl v izredno sumljivih okoliščinah. Mnogi analitiki so povsem prepričani, da je šlo za umor in zaroto. V knjigi Umor v Vatikanu avtor Lucien Gregoire opisuje papeževo razmišljanje o vzrokih za pedofilijo med kleriki.

Pedofilski duhovniki in njihovo vzburjenje v spovednicah

Papež je šel po sledeh pedofilskih primerov, vse dokler ni prišel do spovedniških kabin in prav tu je našel odgovor, zakaj je pojav tako razširjen med duhovniki in tako redek med menihi in nunami. Vedel je, da otroci spovednikom pogosto pripovedujejo o svojih ‘mesenih grehih’. “Konec koncev je samozadovoljevanje greh, v očeh cerkve celo smrtni greh. Otroci, ki ne znajo razložiti svojega početja, gredo zato pogosto v velike podrobnosti, ko poskušajo povedati, kaj počnejo s svojimi spolnimi telesi. To pa je zelo nevarno. Ugotovil sem, da se pedofilski duhovniki, ki bi sicer morda nikoli ne prestopili meje, pogosto vzburijo prav ob teh otroških pripovedih. Hkrati pa sem tudi ugotovil, da pedofilski duhovniki pogosto izrabijo spovednice, da privabijo prav tiste otroke, za katere pričakujejo, da bodo bolj dovzetni za njihove vabe in bodo zato lažji plen,« je bil prepričan Janez Pavel I. Svoj pogled na to temo je sklenil z ugotovitvijo, da so spovednice najboljše skrivališče pedofilskih duhovnikov in jih je zato treba ukiniti. Ob tem pa je ugotavljal tudi razliko med spolno usmeritvijo posameznika in pedofilijo. Vedel je, da je spolna usmerjenost prirojena in z njo je določeno, v koga se bo posameznik zaljubil. Pedofilija pa je perverznost – je seksualni fetiš, ki ga posameznik pridobi šele v zrelih letih. V tem je bil papež zelo jasen: “Nihče se ne rodi z nagonom, ki bi ga silil v spolni odnos z otrokom. Zaljubljanje nima nič skupnega s spolnim izkoriščanjem osemletnega otroka. Noben odrasel posameznik se usodno ne zaljubi v osemletnega otroka.”

Številni primeri pedofilije, ki so končali na sodiščih, danes dokazujejo, da je imel papež prav – spovednice so jedro problema. V večini pojasnjenih primerov pedofilije je šlo za kombinacijo obvezne spovedi in cerkvenega nauka, da je vsaka spolnost izven zakona, vključno s samozadovoljevanjem, smrtni greh. Tako pravita Sveto pismo in cerkveni nauk, četudi je morda kateri od duhovnikov popustljivejši do svojih faranov. V nadaljevanju je zapis pričanja iz enega od primerov, ko so pedofilski duhovniki zlorabili štirinajst dečkov in dve deklici v starosti od osem do štirinajst let. Vse, kar je opisano, se je dogajalo v spovedniški kabini, žrtev pa je bil desetletni deček (primer Glennin proti Melbournu, 1996).

Žrtev: “Prešuštoval sem.”

Duhovnik: “Kolikokrat?”

Žrtev: “Štirikrat.”

Duhovnik: “Kje?”

Žrtev: “V kopalnici.”

Duhovnik: “Ne, kje na telesu?”

Žrtev: “Pod trebuhom.”

Duhovnik: “Kaj se je potem zgodilo?”

Žrtev: “Zraslo je. Postalo je trdo.”

Duhovnik: “Je zdaj tudi trd?”

V drugem primeru se je osemletni deček spovedal, da je starejšemu dečku opravil oralni odnos, duhovnik pa mu je potem naročil, naj pride v njegov del spovednice po kazen. Tu je od otroka zahteval, naj njemu naredi isto, medtem pa je prisluškoval spovedi deklice v sosednji spovednici. (Primer Griffin proti Illinoisu, 1998) V naslednjem primeru je duhovnik v spovednici hkrati zlorabil osemletnega brata in njegovo devetletno sestro. Ta isti duhovnik je ob neki drugi priložnosti od drugega dečka zahteval, da ga je zadovoljeval deset minut prej, preden je odšel k oltarju in vodil mašo (primer Mc- Cardle proti Rockhamptonu, 2002). Dobesedno na stotine primerov je, ko so obtoženi duhovniki priznali, da so izrabili spovednice za spolno zlorabo otrok.

Danes številni odgovorni starši otrokom sami razložijo, da spolnost ni grešna in da ne sodi v spovednice. Vendar ti starši ne smejo biti povsem pomirjeni, kajti vedno znova prihajajo na dan primeri, ko duhovniki v spovednicah zaslišujejo otroke o tem, kaj počnejo s svojim spolnim telesom. Razen tega pa se morajo starši tudi zavedati, da se spopadajo z eno temeljnih doktrin veroizpovedi, ki ji pripadajo.

Spovednice torej ostajajo prizorišče spolne sprevrženosti, saj so številni katoliški otroci še vedno prepričani, da jim njihov duhovnik ne bo nikoli odprl poti v nebesa, če mu ne zaupajo svojih ’spolnih pregreh’. Ob tem pa duhovniki nenehno poslušajo tudi neskončne zgodbe odraslih o vseh vrstah spolnih praks – od tistih vsakodnevnih, do najbolj sprevrženih sadističnih in mazohističnih ritualov, posilstev, incesta in celo seksualnih umorov.

Duhovniki v spovednicah poslušajo pornografske zgodbe

Prijatelj Jack je avtorju knjige Umor v Vatikanu nekoč pripovedoval, da je teža zaobljube o čistosti včasih za mladega duhovnika, nuno ali meniha skoraj neznosna: “Najprej ti v semeniščih ves čas šolanja izpirajo možgane z besedami čistost in neomadeževanost, nato pa te posvetijo v duhovnika in te potisnejo naravnost v spovednico, kjer si prisiljen poslušati pornografske zgodbe, od katerih se ti vsako soboto popoldan vrti v glavi. Tako je, kot bi na smrt sestradanemu mahal pred nosom s sočnim ledvičnim zrezkom.”

Nekoč se je Janezu Pavlu I spovedal duhovnik in mu priznal, da je serijski pedofil. Takrat se je papež zavedal, da je verjetno po vsem svetu ogromno pedofilskih duhovnikov, ki živijo pod strahotnim bremenom vesti, vendar pa jim spovedna molčečnost preprečuje, da bi s priznanjem prekinili svoje ostudno početje. O tem je opozoril Rim in se zavzel za spremembo spovednih pravil. Opozarjal je, da je smrtni greh, če duhovnik ve za zlorabe in dovoljuje, da se te nadaljujejo. Tokrat je iz Rima prejel uradni odgovor: “Za te zadeve bo poskrbel bog. Spovednica mora ostati zapečatena.” Toda on je vedel, da bog ne bo poskrbel. V svojih spominih je zapisal: “Nekega dne bom jaz sam uredil te zadeve in to enkrat za vselej.” Spomladi leta 1978 je kritiziral nekega ameriškega škofa, ki je izplačal domnevno žrtev pedofilskega duhovnika.

Skupini škofov, ki so se zbrali v Benetkah, je rekel: “Veliko bolj pravično bi bilo, če bi obtoženi stopil pred sodišče in bi tam presojali, kaj je naredil narobe in kako bo to poplačal družbi. Mati cerkev ni poklicana, da se za svoje prestopke odkupuje z denarjem, še posebej ne z denarjem, ki je namenjen revnim. Razen tega pa z izogibanjem resnici spravljamo v nevarnost neštete otroke, ki jih bo kaj takšnega doletelo v prihodnje.”

Spovednice (predvsem jezuitsko spovedovanje kraljev in plemičev) ne samo kot najbolj dodelan vir obveščevalnih podatkov svetovnega katoliškega imperija, ampak tudi kot eden glavnih prilivalcev zločinskih strasti iztirjenim kleriškim pedofilskim skrunilcem otroške nedolžnosti. Mogoče se katoliški spovedovanci z razkrivanjem svojih težav enako ali še bolj grešnemu farju približujejo katoliškemu “bogu” – najverjetneje neformalno glavni katoliški boginji “Devici Mariji”, Kristus nastopa v katoliški zgodbi samo za kamuflažo – s pravim Vseprežemajočim Duhom, Veliko Enostjo, Bogom Očetom-Materjo, Pramočjo spovedovalni katoliški cirkus nima resnično nič skupnega.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

#2

Kleriška pedofilija pleni že odkar obstaja cerkev!

Ja, to ni problem samo moderne cerkve, ampak praktično že odkar obstaja ta ljudomrzna institucija, torej zadnjih cca 1800 let.

Več: http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=xcJbNd1cSQA

#3

itccs.org

….to se mora koncati..! Najdejo ,se (vsi)izgovori,prikrivanja tistim,ki niti ne slutijo ,ksj se fogaja z otrokom…vecina jih je se kaznovana …zaradi prikrivanja dejstev….enih in drugih…..zalosto ,da duhovna oblika institucijnosi najvecje breme…. Da o hinavscini ne zgubljsm besed…

itccs.org

#5

Sem vzgojena ,da ne sovrazim,imam prvici pisati in razmisljati..samo toliko,ker bolecina je ob misli,ceprav mrni osebno ni cerkev Zelim si le ,da bi svet postal prijaznejsi do otrok,kar trenutno in nikoli NI bil…. Ker bi ti tudi ,kot ljujdje bili srecnejsi …in tudi prijaznejsi do soljudi… Kako lahko otrok ,ki dozivlja najbolj nagnusne travme zaradi izprijenost … Postanejo srecni ..?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !