Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem

Datum objave: 10.06.2013 ob 22:40
Kategorija: miks

Slovenska cerkev je začela vojno proti OF zaradi gospodarskih interesov, ne zaradi obrambe vere ali naroda

Na strani http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042325656 je objavljen intervju z ljubljanskim nadškofom dr. Antonom Stresom. Na vprašanje novinarja: „Številni intelektualci menijo, da bi lahko glede sprave korak naprej storili, če bi cerkvena stran zmogla priznati, da je vodstvo RKC med drugo svetovno vojno ravnalo napačno. Ste razmišljali o tem, da bi v Cerkvi ponovno ovrednotili medvojno vlogo slovenske duhovščine?«, je Stres odgovoril: »Strinjam se, da je glede sprave nujno treba narediti korak naprej. To, kar se nam dogaja, da se še vedno prerekamo in s sovraštvom zastrupljamo ozračje, je zelo hudo. Kaj lahko stori Cerkev? Razmišljam o tem, da bi skupino uglednih zgodovinarjev zaprosili za ekspertizo o medvojni vlogi vodstva Cerkve. Na podlagi te bi pripravili stališče Cerkve o teh vprašanjih.«

Danes ni več vprašanje, ali je cerkev sodelovala z okupatorjem in pobijala lastne ljudi, ker o tem obstaja ogromno obremenilnih dokazov, pač pa je vprašanje, zakaj je RKC začela vojno proti OF.

Mogoče bo tudi za širšo javnost zanimiva argumentacija vzrokov vztrajnih poskusov predstavnikov slovenske podružnice države Vatikan za rehabilitacijo svojega škofa Rožmana kot predstavnika “bojujoče se” cerkve – pri tem pa ultra desničarska večina v vrhu slovenske cerkve redno pozablja na resnične kleriške heroje, ki so v težkih časih klerofašizma stali na strani preprostega slovenskega ljudstva, to je na kaplane Martine Čedrmace. Verjetno je ravno njihova ljudskost, občutljivost za težave navadnih ljudi in obenem njihova premajhna koristnost za samo katoliško institucijo njihova napaka in glavni razlog za njihov nevstop v katoliška svetniška nebesa.

Spodnji odlomki so iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo mednaslovi.

Predvojni katolicizem je vodil v fašizacijo slovenske družbe

Filozof in publicist Peter Kovačič-Peršin, znani poznavalec slovenskega katolištva: »Poskus rehabilitacije ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana dokazuje, da slovenska Cerkev ni sprejela zgodovinske resnice, da je predvojni katolicizem vodil v fašizacijo slovenske družbe in da je opazni del te Cerkve zagrešil kolaboracijo. Tudi škof Rožman.«

Pred vojno so se zaslišali klerikalno-bojni klici s Katoliško akcijo. Pojavili so se Stražarji in predvsem bojeviti Mladci, ki so začeli izdajati glasilo “Mi mladi borci”. Že v prvi številki, namenjeni srednješolcem, je bil zapisan bojni citat, ki ga je vihtel bojeviti klerikalizem vseh časov, da namreč »Kristus na zemljo ni prinesel miru, temveč meč.« Glasilo je vse leto 1937, ko so se razmere v družbi vse bolj zaostrovale, razglašalo boj „proti brezbožnemu komunizmu“. Ta mladčevska organizacija je nato 1940 leta v Kranju priredila shod za katoliške intelektualce. Takrat je spregovoril tudi škof dr. Gregorij Rožman in poudaril, da je ves propad na Slovenskem pospešila katoliška kulturna boječnost. In tedaj je škof Rožman vzkliknil tisti razvpiti stavek: »Potreben nam je nov Mahnič, pa čeprav bi šel kdaj kak korak predaleč! Katoliška akcija je tista, ki poživlja…« Mladci in ostali Rožmanovi ljudje so »korak dalje« naredili že naslednje leto ter jih nadaljevali vse obdobje okupacije. Strahotne posledice so se pokazale med in na koncu NOB.

Cerkvi je zelo ustrezala predvojna kapitalistična ureditev, zato se je borila proti komunizmu

Vzroki poznejšega škofovega delovanje in njegove protipartizanske usmeritve, kakor običajno, tiče v gospodarsko-politični ureditvi in delovanju družbe. Kmečke in delavske množice so bile brezobzirno izkoriščane, brezposelnost je bila kronična. Po deželi so kraljevali veleposestniki, mali kmetje so zaradi strahotne zadolženosti in davkov propadali, bančni, industrijski in veleposestniški veljaki pa so bogateli. V ta kapitalistični razvoj je bila vse bolj vključevana tudi katoliška Cerkev. Tiste katoliške duhovnike ter voditelje Katoliške akcije, ki so v različnih gospodarskih odborih prijateljsko sodelovali z „liberalnimi brezverci“, to ni prav nič motilo. Nič čudnega, saj je bila cerkev zelo bogata. Tako je na primer le 15 največjih cerkvenih fevdalnih posestev, ki so jih obšle vse agrarne reforme, upravljalo kar 37 tisoč ha obdelovalne zemlje in gozdov. Poleg različnih vrednosti in velikih dohodkov je Cerkev tudi od države letno dobivala več denarja, kakor slovensko kmetijstvo, sociala in zdravstvo skupaj. Zato je Cerkvi še kako ustrezala kapitalistična ureditev, ki so jo podpirali „z dušo in telesom“. A tudi tuji kapital in kapitalisti so imeli vplivno gospodarsko moč, zlasti nemški.

Tudi Tone Tomšič je bil prepričan, da se je cerkev vključila v vojno zaradi gospodarskih interesov

Častilci in zagovorniki škofa Rožmana radi poudarjajo tudi, kako se je »boril za življenje Toneta Tomšiča«, organizacijskega sekretarja CK KPS, ki je bil 16. maja 1942 obsojen na smrt. Ohranjena so Tomšičeva pisma, ki jih je iz zapora pisal svoji zelo verni materi. Nekaj odlomkov: »…Na Gorenjskem sem bil zaprt z globoko vernimi katoliki, ki so vsak večer molili rožni venec, pa bili z dušo in srcem na strani osvobodilne fronte…« »…Ne pozabite, da so fašisti začeli streljati talce šele, ko jim je škof Rožman dal svoj žegen. Je vprašanje, če bi se Italijani sploh upali začeti streljati talce, če jim ne bi škof in vsi drugi izrodki našega naroda dali pri tem polno podporo. In vse to še zavijajo in olepšavajo, kakor da bi šlo za vero, da je vera v nevarnosti. Kakšna laž in hinavstvo! Lepa stvar je, če vero branijo in rešujejo tisti pokvarjeni zločinci, ki dan za dnem posiljujejo slovenske žene in dekleta. Te zločince kličejo škof in ostali na pomoč, da jim rešijo ne vero, kakor oni lažejo, ampak ohranijo njihovo zavoženo gospodarstvo nad Slovenci…« Še preden so ustrelili Toneta, sta odšli Bernotova mama in Ivica, Tonetova sestra, prosit škofa Rožmana, naj bi pri papežu posredoval, da Toneta ne bi ustrelili. Ivica je celo pokleknila pred škofa in ga prosila, naj se zavzame za njenega brata, za Toneta, saj se je bojeval proti okupatorju kot zaveden Slovenec. Škof pa se je zasmejal in rekel: »Ne Ivica, lagali pa ne bomo…«

Konec citatov.

Seveda danes ni nič drugače. Ves prokatoliški zgodovinski revizionizem, ogromen napor pri demoniziranju prejšnjega režima (kjer cerkvi niti približno ni šlo slabo, kot to nenehno prikazuje, samo neomejenega nadzora nad dušami in žepi državljanov ni imela), nenehno potrpežljivo prodiranje v vse pore slovenske države (tudi z vračanjem fevdalne cerkvene lastnine jačana gospodarska moč slovenske podružnice Vatikana, kar se odraža tudi z raznoraznimi z davkoplačevalskim denarjem plačevanimi duhovniki – kurati v državnih institucijah, vztrajnimi poskusi prodora v javne šole in s tem bistveno močnejšim vplivom na zavest in podzavest bodočih davkoplačevalcev, kot pa je to možno sedaj s katehezo v župniščih, ipd.). Vse to in še kaj je seveda namenjeno, kot večina zadev v 1800 letni zgodovini cerkve, zgolj in samo neomejenemu bogatenju in rasti politične moči vatikanskega imperija in njegovih lokalnih izpostav/cerkva po posameznih državah. Jaz, meni, zame, na kakršenkoli način in z vsemi sredstvi – to v bistvu piše na krvavem praporju na našo srečo propadajočega črnega imperija.

»Cerkev je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti.«

Nietzsche, nemški filozof

Zanimivo pri nedavnem prekopu posmrtnih ostankov škofa Rožmana iz ZDA (kamor je škof Rožman z razliko od svojega hrvaškega kolega Stepinca strahopetno pobegnil) v ljubljansko stolnico je, kako so vso zadevo opravili kar se da umirjeno in brez izzivanja – in to ne samo cerkveni predstavniki, ampak tudi večinski »levičarski« mediji (z redkimi izjemami kot recimo Ervin Hladnik Milharčič v Dnevniku: http://www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/peklenske-muke ). Očitno je »rdeča« mafija slovenskega »pajdaškega« kapitalizma potegnila skupaj s svojo učiteljico in zgledom »črno« mafijo, udarno pestjo vatikanskega kolonialnega imperija. Oboji izgleda pričakujejo od »pakta o nenapadanju« materialne in druge koristi. Sem prepričan, da ni več daleč dan, ko bo za začetek »blaženi« izvajalec vatikanskega vseevropskega nudenja logistične podpore fašistom in nacionalsocialistom na našem ozemlju, škof Rožman, postal nekakšen simbol vsesplošnega mafijskega parazitiranja na Slovenskem.

»Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju, polnimo vrče z zlatom in nič nam ni dovolj.«

Škof Hieronim

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 10. Junij 2013 ob 22:40 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

2 komentarjev na “Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem”

#1

KOLABORACIJA

Piše Frane Tomšič, Nova Gorica:

V Sobotni prilogi Dela sem zasledil polemiko med gospodoma Petričem in Kristanom pod naslovom »Kaj pa klerofašizem, zatajeni četrti totalitarizem?«

Pred leti sem prebral zanimivo knjigo »L’OCCUPAZIONE ITALIANA DELLA SLOVENIA«, ITALIJANSKA OKUPACIJA SLOVENIJE, ki jo je izdal zgodovinski oddelek Generalštaba italijanske vojske. Nemara ne bi bilo napak, če bi prebrali, kako so gledali italijanski okupatorji na kolaboracijo v Sloveniji.

Na strani 23. je med drugim zapisano: »12. aprila 1941 je general Romeo prevzel poveljstvo v Ljubljani. Župan Adlešič in ban Natlačen sta mu izročila mestne ključe.«

Stran 37: »3. maja 1941 je bila s kraljevim dekretom št. 291 ustanovljena avtonomna ljubljanska provinca, priključena kraljevini Italije. Priključitev so v Ljubljani razglasili še isti dan. 4. maja je skupina ljubljanskih odličnikov poslala civilnemu komisarju sporočilo za Mussolinija, resničen akt podložnosti in izjava spoštljive vdanosti kralju in cesarju in hvaležnost Dučeju s poudarkom, da bo slovensko ljudstvo z dejanji dokazalo svojo hvaležnost in popolno lojalnost. Prvi podpisani so nekdanji ban Natlačen in drugi odličniki in župani. V sporočilu, ki ga je poslalo 105 županov Mussoliniju, je bilo izraženo veselje in ponos zaradi vključitve slovenskega ozemlja v veliko italijansko kraljestvo. ‘Duče’ je zaključilo sporočilo županov, ‘rimski zakoni so prinesli resničen mir temu ljudstvu in so segli do srca vsem prebivalcem, ki bodo s svojo popolno lojalnostjo in predanostjo z delovnim prispevkom dokazali, da so ga popolnoma vredni’.«

Str. 38: »4 maja, v sosledju z ‘Ljubljansko deklaracijo’ je katoliški škof glavnega mesta Ljubljane Gregorij Rožman, energični ultra konservativec in antikomunist, poslal Mussoliniju sporočilo, v katerem izjavlja, da je z velikim veseljem zvedel za priključitev h kraljevini Italiji. Škof je zaključil sporočilo takole: ‘Sprejmite Duče tudi izraze naše popolne lojalnosti in kolaboracije, obenem kličem Božjega blagoslova na Vaše poslanstvo, na veliko italijansko nacijo in na slovensko ljudstvo, ki bo v okviru Italijanskega cesarstva lahko živelo in napredovalo.’ ‘Škofovemu dejanju’, je zapisano v eni od zgodovinskih opisov Poveljstva XI. skupine obmejnih stražarjev iz julija 1943, ‘je sledila večina slovenskega prebivalstva, pa naj bo zaradi podložnosti cerkveni avtoriteti, ali iz prepričanja, da majhen narod ne bi mogel vplivati na izid svetovnega konflikta.’ Opora Katoliške cerkve italijanskemu okupatorju se bo razodela kot nezamenljivo dejanje pri definiranju odnosov moči na priključenem ozemlju’.«

Str. 88: »Dogodki iz julija in avgusta, ko so se pojavile ‘protikomunistične bande’ neredko vodene s strani duhovnikov, so dokazovali, da bi utegnil biti ljubljanski škof Rožman resen sogovornik z italijanskimi oblastmi.«

Str. 92: »Zapletenost zadev, ki so obsegale uporabo in funkcije Prostovoljne protikomunistične milice (M.V.A.C. – Milizia volontaria anticomunista), so bile definitivno določene s strani višjih oblasti. Z okrožnico št. 3/c 1. marca 1942 je vrhovni poveljnik Oborožene sile ‘Slovenija-Dalmacija’ general Mario Roatta določil strukturo in naloge MVAC: ‘Formacije MVAC so rekrutirane, oblikovane, organizirane, oborožene in opremljene po posebnih pravilih. So pod popolnim in stalnim italijanskim poveljstvom.’«

Str. 93: »Novembra 1942 je bilo v enotah MVAC-a štiri tisoč mož.«

»Ljubljanska škofija je imela osrednjo vlogo pri oblikovanju teh enot. Prepričano zavzemanje škofa Rožmana za oblikovanje slovenske protikomunistične vojske je spodbudilo veliko število duhovnikov in članov Katoliške akcije, da so se priključili prostovoljni milici. Že 1. septembra 1942, med partizansko ofenzivo, je poveljstvo XI. Armadne skupine poslal višjemu poveljstvu zahtevo za ‘pištole, s katerimi bi oborožili duhovnike, ki so organizirali enote MVAC.’ Zadevo naj bi proučili. ‘Naj se upošteva, da duhovniki niso bili skoraj nikoli vključeni kot vojni kurati, temveč kot podoficirji in poveljniki kolaborantskih enot’.«

(Smiselno prevedel F. T.)

Naj bo dovolj citatov. Da se niso tudi v Generalštab italijanske vojske vrinili komunisti?

#2

Del pogovora z Jožetom Marčanom

Jože Marčan v Nedeljskem dnevniku, »Povabljeni ste na kavo«, 24. aprila 2013

Jože pravi, da ima tri statuse: »Sem vojni veteran, vojni invalid in žrtev fašističnega nasilja. Ker sem že leta 1941 stopil v OF, bi imel tudi spomenico, a je zaradi Dachauskega procesa nisem dobil … »

Torej ste žrtev komunističnega nasilja?

»Ta izraz ni posrečen. Nacifašizem je zlo po ideji, ravnanju, članih. Komunizem je zlata zamisel, mnogi komunisti so bili zlati ljudje, nekaj pa jih je vse zlorabilo. Ker so me zaprli tovariši z rdečo zvezdo na kapah, so bili mnogi presenečeni, zakaj nisem stopil na drugi breg. Nisem, ker nisem hotel biti voluhar, kot tisti, ki so čez noč zamenjali barvo in prepričanje. Tudi moj prijatelj in sotrpin, pokojni Igor Torkar, se je vseh bridkosti spominjal s humorjem, nikoli ni postal desničar. Zdaj sem zadnji preživeli med žrtvami Dachauskih procesov, a v socializmu še vidim edino pravično zadevo, dobrohotno za vse delovne ljudi.«

Kljub vsemu?

»Kljub vsemu! Žena je bila iz verne družine, domobranske. Ko je umrla, sem jo pokopal brez duhovnika. Spet presenečenje, celo zgražanje, vendar sem imel pojasnilo: v Dachau so zapirali tudi duhovnike, kar svoj blok so imeli. Največ paketov so dobivali, nikoli niso nikomur dali niti drobtinice, čeprav so drugi taboriščniki med seboj vse delili. Tisto kopičenje duhovniških paketov je šlo v nos celo nacistom. Farje so nagnali iz bloka, ga preiskali in pod talnimi deskami našli silne zaloge pokvarjene hrane. Vsi sestradani smo gledali, kako so jo s tremi vozovi odvažali na smetišče. Brez njih bi bilo manj zla, izdaj, zaprtih in izgnanih, žrtev. Še dandanes niso drugačni, le grabijo in le poglejte, kako nesramno so ogoljufali vlagatelje v njihove sklade.

Zato jih ni smelo biti na pogrebu moje žene!

Vidiš, duhovniki imajo z Jezusom toliko opraviti, kot so imeli moji mučitelji z idejo socializma.«

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !