Škof Rožman in fašisti

Datum objave: 30.11.2009 ob 00:03
Kategorija: miks

Dokazi o sodelovanju škofa Rožmana s fašisti

Spodnji odlomki so iz knjige Škof Rožman in kontinuieta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo glavni naslov in mednaslovi.

Škof Rožman ukazal na cerkve izobesiti italijanske zastave

Ob priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji, je škof Rožman tudi Mussoliniju poslal spomenico, ki se (delno) glasi: …«Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva.« Na vseh cerkvenih zvonikih v Ljubljani in v Ljubljanski pokrajini pa so na Graziolijevo željo in po Rožmanovem nalogu izobesili italijansko zastavo! Kaj takega se v zgodovini še ni dogajalo! To bi škof zlahka odklonil, kajti cerkev naj bi bila vendarle cerkev. V Škofovi poslanici, ki je bila 6. maja (daljša) 1941 objavljena v italijanskem in ljubljanskem časopisju na prvih straneh, je tudi pisalo: »…najglobja zahvala v imenu vse duhovščine… zaradi širokogrudne in skrbne ureditve… Duce, sprejmite tudi izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja…«.

Škof Rožman javno priznal sodelovanje s fašisti

V ljubljanskem škofijskem listu 31. 7. 1941 je objavljeno pismo škofa Rožmana: »… Kar pa se tiče sodelovanja predstavnikov cerkve z novo fašistično Italijo, je za nas katoličane merodajna božja beseda, ki pravi: vsak človek bodi višjim oblastem pokoren. Torej takojšnja pripravljenost sodelovanja z okupatorji, brez pomisleka, v nadaljnem pa odločno proti sodelovanju z OF….«

Mussolini odlikoval škofa Rožmana za sodelovanje

To sodelovanje je bilo tako tesno, zvesto in učinkovito, da je bil škof v začetku oktobra 1941 (5.oktobra 1941 je to objavil tudi Slovenec) po Mussoliniju nagrajen z visokim italijanskim odlikovanjem. Pa ne za verske obrede, temveč za tisto, kar se dejansko imenuje kolaboracija in narodna izdaja.

Škof Rožman vodil zahvalno mašo za fašiste

Italijanski osvajalci so svoj zmagoviti konec napada na Jugoslavijo in Slovenijo, 22. maja svečano proslavili tudi z veličastno zahvalno mašo. Daroval jo je sam škof dr. Rožman, asistirali pa so mu visoki škofijski gospodje. Prisostvovale so ji tudi vodilne okupatorske osebnosti. O tem dogodku je 24. maja 1941 Slovenec pisal: »Slovesnost se je vršila z vsem sijajem, ki ga ob takih prilikah razvija Cerkev…« To škofovo zadržanje je na verne množice nujno delovalo negativno. Odražalo se je kot hud pritisk zlasti na tiste vernike, ki so že množično sodelovali v Osvobodilni fronti upirajočega se slovenskega ljudstva. Prav tako na domoljubni del duhovščine, ki ni bila okužena s klero-fašizmom.

Škof piše italijanskemu generalu naj bolj ostro nastopi proti OF

V Ljubljani so se 16. februarja 1942 pri škofu sestali glavni predstavniki bivših strank z namenom, da ustanove neke vrste odbor, ki naj bi italijanske oblasti odvedel do boljšega vladanja zasedenega ozemlja… Vodstvo tega odbora, je prevzel škof… Na tem sestanku so sestavili spomenico, ki izraža nezadovoljstvo zaradi »premehkega« vladanja in ukrepov italijanskih oblasti in v kateri predlagajo in žele dovoljenje, da se samostojno, z legalnimi sredstvi pobija komunistično okužbo. Taka spomenica je bila fašističnim okupatorjem ponovna vzpodbuda za dodatno poostritev nasilja nad svobodoljubnimi Slovenci, zlasti nad pripadniki OF in partizani. Tako je »vojskujoči se škof Rožman«, kot ga je pozneje opisal gauleiter dr. Rainer, veliko prispeval, da so začele nastajati oborožene enote vaških straž in belogardističnih oddelkov – MVAC. Poleti 1942 je bilo vse to razkrito v krvavih in skupnih nastopih italijansko-belogardističnih oddelkov.

Glavno škofovo pismo italijanskemu generalu za skupen boj proti OF

Spomenica, ki jo je ljubljanski škof 12. septembra 1942 poslal generalu Robottiju:

»Kot zdravi del Slovencev, ki so izrazili pripravljenost, resno sodelovati z italijanskimi oblastmi, da bi ponovno vzpostavili red ter zatrli prevratniške in puntarske elemente, predlagamo vojaškim oblastem naslednje: dovolite ustanoviti v vseh krajih oborožene varnostne straže pod slovenskim poveljstvom… Dalje smemo trditi, da bi ustanovitev okrepila zaupanje prebivalstva v italijanske oblasti, ki so ga že močno omajali komunistična propaganda… Z ustanovitvijo takšnih varnostnih straž bi oblast prepričljivo dokazala, da ne namerava zatreti slovenskega naroda in razdejati njegove blaginje, marveč hoče le uničiti uporniške elemente… Z ustanovitvijo varnostnih straž bi bila odstranjena možnost, da bodo krivci ostali na prostosti in nedolžni kaznovani. To bi pomenilo nov sloves v zgodovini rimske pravičnosti…«

Škof Rožman se je zavzemal, da iz taborišč rešijo le »njegove« ljudi

Škof Rožman je v spomenici predlagal, naj bi iz internacije spustili slovenske rojake, toda »lojalne«. Iz internacije naj bi torej dobivali in osvobajali le lojalne Slovence, kar je pomenilo k izdajstvu nagnjene in s sovraštvom do partizanov prežete ljudi, ali vsaj k temu pripravljene. In tako se je začelo »reševanje« internirancev. Predlogi italijanskima generaloma so hitro porajali »sadove«. Komaj je od tega minilo teden dni, že so iz internacije spustili okoli 400 predvsem klerofašističnih dijakov in študentov ter drugih lojalnih elementov. Cena je bila vstop v oborožene belogardistične oddelke.

Nek moški je Rožmanu podaril vse premoženje, ker mu je škof natvezil, da je med vojno pomagal njegovemu bratu, v resnici pa ga je pognal v smrt

Stane Potokar pripoveduje kaj je doživljal kot otrok med vojno: » Mojega očeta (sedmih otrok) Antona so belogardisti zaradi sodelovanja v NOV aretirali 23 oktobra 1942… in ga obsodili na smrt. Po razglasitvi sodbe smo iskali možnost, da bi moža in očeta sedmih otrok, starih od 4 do 14 let ter bolnega človeka rešili smrti. Gospa N. Šušmelova je organizirala sprejem pri škofu Rožmanu in pri visokem italijanskem oficirju. Otroci smo bosi in napol goli hodili za gospo in mamo kot piščeta za kokljo. Kmalu smo se znašli v neki sobani… v škofovem uradu… Poldrugo uro smo čakali v upanju na škofovo pomoč, dokler ni ta končno samozavestno in oholo stopil v sobo. Naša spremeljevalka Šušmelova je začela pripovedovati, zakaj smo prišli, mati je začela jokati, škof Rožman pa je prekinil govor naše spremljevalke in kratko, jedrnato odgovoril: »Kar je zaslužil, to je tudi dobil«, in vehementno odšel brez slovesa… Leta 1945 je škof Rožman pobegnil na Koroško, od tam pa naprej v Cleveland. Kmalu po prihodu v ZDA je navezal stik z očetovim stricem Janezom-Jochanom Potokarjem… Govoril mu je, da je zastavljal svojo besedo za rešitev mojega očeta itd. Posledica pogostih obiskov je bila ta, da je naš stric dal zapisati vse svoje premoženje škofu Rožmanu oz. Cerkvi, mi oz. mama pa je dobila simbolično dediščino, s katero je lahko kupila le kozo.

Italijanski general je izjavil, da MVAC (bela garda) med Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga 50 let ne bomo mogli odpraviti

Lastnoročno pisano pismo (objavljeno v knjigi) škofa Rožmana Mirku Javorniku, uredniku Slovenskega doma o razgovorih z italijanskim generalom Ruggero jeseni 1942, med veliko italijansko ofenzivo. Vsebina je zelo zanimiva, ker odkriva veliko. Med drugim škof povsem iskreno sporoča, kako mu je tudi ta general rekel, da se »partizanov po gozdovih sploh ne da uničiti« in da »MVAC med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.« Kako modro je prerokoval sovražni italijanski general.

Škof se je ob slovesu zahvalil italijanskemu generalu za sodelovanje

Rožmanovo ljubeznivo in hvale polno pismo italijanskemu generalu Robottiju pred njegovo premestitvijo (lastnoročno pisano pismo je objavljeno v knjigi), 12. decembra 1942: »Z velikim presenečenjem sem sprejel novico, s katero mi, Ekscelenca, javljate, da zapuščate Slovenijo in odhajate na novo službeno mesto. Ob tej priliki se Vam, Ekscelenca, prisrčno zahvaljujem za Vašo veliko dobrohotnost in pripravljenost, s katero ste vedno vzeli v obzir prošnje, s katerimi sem se obračal do Vaše ekscelence in mi ustregel vedno, če so Vam le dopuščale prilike in zakoni…«

Nekatere ocene o izdajalskem delovanju škofa Rožmana

Zgodovinar dr. Janko Pleterski, akademik: »Priznanje aneksije je škof izrazil tudi s častno navzočnostjo med nosilci oblasti Italije na obeh proslavah obletnice aneksije v letih 1942 in 1943. Očitno je bilo za Italijane poglavitna osebnost škof. dr. Gregorij Rožman, čeprav je bil cerkvena oseba. Priznanje aneksije iz njegovih ust je bilo za Italijo najdragocenejše. Italijanska oblast ga je za to prizanje tudi nagradila.«

Zgodovinar dr. Tone Ferenc: »Nisem videl fotografije, na kateri bi kakšen katoliški škof bil tako dobro razpoložen v družbi z nacističnimi krvniki, kot nam kažejo fotografije dr. Rožmana v družbi z Rösenerjem«.

Filozof in krščanski socialist Peter Kovačič-Peršin: »Njegova krivda je dokazljiva z že znanimi dokumenti. Kriv pa je tudi po tedaj veljavnem cerkvenem pravu, ker je zapustil svojo škofijo brez izrecnega dovoljenja Vatikana.«

Škof Rožman je po vojni izdal tudi svoje domobrance

Krščanski socialist in znan politični delavec Franc Miklavčič: »Škof Rožman ne le, da je odobril ustanovitev domobranstva pod Nemci, marveč je že v predhodnem letu 1942 odobril ustanovitev vaških straž pod italijanskim skrbništvom. Domobranci so ljudi pošiljali v Dachau… vaške straže pa so pošiljale ljudi v ustrelitev Italijanom. Škof Rožman je dejansko od prve do zadnje ure sodeloval najprej z italijanskim, potem pa z nemškim okupatorjem… Ko je ob koncu vojne zbežal v Celovec, se ni pridružil domobrancem v vetrinjskem taborišču, marveč je v skrbi za lastno življenje s svojim avtom in šoferjem odpotoval na Tirolsko v varnejšo ameriško cono. Če bi se pridružil svojim ljudem v vetrinjskem taborišču in jih tamkaj v svojih škofovskih oblačilih ter s škofovsko avtoriteto zastopal pri britanski komandi, kateri bi razložil svoje videnje domobranstva – morda Angleži ne bi bili izročili domobrancev v gotovo smrt in bi kakšnih 12 tisoč ljudi lahko še živelo…«

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 30. November 2009 ob 00:03 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

3 komentarjev na “Škof Rožman in fašisti”

#1

Zanimivost glede domobrancev in cerkve, ki sem jo našel na internetu:

Stane Kirn, rojen leta 1924 v Preserju, je bil med 2. svetovno vojno domobranec in domobranski policist. V primerjavi z drugimi pripadniki domobranstva naravnost pove, da »smo bili domobranci sodelavci okupatorja«. »Cerkev pa je ustvarila domobrance in belo gardo,« dodaja.

Že v rosno mladih letih ste zaznavali delitev duhov v slovenskem narodu, ki je dosegla vrhunec v 2. svetovni vojni.

Sam se spomnim, da smo otroci iz Preserja in Kamnika živeli v slogi. Razdvajanja so se začela leta 1935, ko so nas, ki smo sodelovali v telovadnem društvu Sokol, začeli zmerjati s komunisti. Ko sem kot dijak živel v ljubljanskem Marijanišču pri nunah, sem imel prijatelja, Tržačana, ki so ga dali starši v ljubljansko gimnazijo. Oba sva ministrirala pri maši in po vsaki je bilo treba zmoliti še en očenaš z dodatkom »Bog reši Rusijo komunizma«. Moj prijatelj pa je zmeraj molil: »Bog reši Primorsko fašizma.« Škofa in duhovščine ni motil Mussolinijev fašizem, ki je tlačil Slovence, ampak ruski komunizem, ki ga mi še nismo niti poznali, še manj pa občutili, a smo ga vseeno morali sovražiti. Tiste molitve in pridige so zasejale kal kasnejše državljanske vojne, namesto da bi enotno nastopili proti okupatorju.

Povsem na začetku okupacije Slovenije leta 1941 je torej delitev že bila. Ni nastala šele z ustanavljanjem bele garde?

Škof Rožman je v italijanskem okupatorju dobil soborce za svoj protikomunistični boj. Že kmalu po okupaciji so Italijani ubili v Tomišlju našega sovaščana Ivana Verbiča. V prvem letu okupacije je bil organiziran tudi prvi večji napad na železniški most v Borovnici. Italijani so začeli stopnjevati gonjo proti Slovencem in zapirati ljudi. Duhovniki so s prižnic blatili partizane, jih zmerjali s hudičevim semenom in trditvami, da so njihove matere volkulje. V naših krajih sta zato že leta 1942 nastali Preserska in Tomišeljska četa. V obeh so bili večinoma naši domačini. Sicer pa je večina ljudi simpatizirala s partizani in le redki z okupatorjem. Bele garde še ni bilo. Nastala je po Roški ofenzivi na Cerkniškem, kjer so na pobudo duhovščine nastale vaške straže. Na Rakitni, sredi krimskih gozdov, je župnik Kunstelj s pomočjo brata, interniranega poročnika starojugoslovanske vojske, organiziral belo gardo in zato nihče iz tiste fare ni doživel »golgote« taborišča Rab. Iz šestih vasi preserske fare pa nas je bilo v taborišču Rab kar 200.

Večina internirancev izpod Krima je bila na Rabu?

Tudi v druga taborišča po Italiji so jih spravili. Bali so se namreč za železniško progo, ki so jo partizani stalno napadali. Bila je življenjsko pomembna za oskrbo italijanskih divizij na vzhodni fronti. Škof Rožman pa se je z internacijo znebil še potencialnih komunistov, saj je za vse partizane trdil, da so komunisti. V taborišču na Rabu je bil storjen genocid nad slovenskim narodom.

Tudi sami ste preživeli Rab?

Spali smo na goli zemlji. V vsakem šotorčku nas je spalo šest, vsakemu je okupator namenil le kubični meter »stanovanjskega prostora«. Stradali smo. Pol leta ni bilo vode za umivanje, pranje ali pitje. Higienske razmere so bile grozljive. Ob šotorih so skopali štiri velike jame za človeške izločke, iz katerih je grozljivo smrdelo. Za ležišče so nam dali prgišče preperele slame. Mislim, da so namenoma zanesli med nas uši in najmanj dvakrat na dan si moral z obleke pobijati uši. Pet mesecev sem imel palca rdeča od krvi. Komur se ušem ni uspelo ubraniti, so ga dobesedno požrle.

In kaj so na to rekli duhovniki, ki so bili v taborišču?

Kakšni duhovniki neki! Petnajst tisoč vernih Notranjcev in Dolenjcev ni bilo vrednih toliko, da bi k njim poslal škof vsaj enega duhovnika. Ni bilo nikogar, da bi ljudem dajal duhovno tolažbo. Okrog dva tisoč ljudi je bilo na Rabu pokopanih kot živali. Ti zločini hudo bremenijo RKC in škofa Rožmana in prej ali slej se bodo razkrili dokumenti, ki bodo potrdili, da je imel tudi škof Rožman veliko krivde pri organizaciji rabskega taborišča.

V začetku leta 1943 ste taboriščniki dobili namig, da se lahko rešite.

V času največje lakote v taborišču je prišel iz naših župnij namig, da tisti, ki bi radi domov, lahko gredo, če bodo vstopili v belo gardo. Iz naše fare so trije pobirali podpise. Prišli so tudi v naš šotor, kjer smo nešteto večerov razpravljali o tem, kako naj ravnamo. Mojega brata so izpustili iz taborišča, in še preden je prišel domov, je moral na belogardistično postojanko v Podpeči, kjer so ga dodelili v MVAC (Milizia voluntari anti comunista, Prostovoljna antikomunistična milica). Seveda je veliko vprašanje, ali so bili to zares prostovoljni protikomunistični borci, saj so podpisali sodelovanje z Italijani, da bi si ohranili golo življenje. Tako so naredili tudi Nemci z ruskimi ujetniki, formirali so celo armado in ljudje so, namesto da bi bili sežgani v krematorijih, izbrali manj slabo možnost.

In kako so nastale vaške straže?

Če berete knjigo italijanskega kurata »Maša za moje pobite«, v njej piše, da so Italijani zbrali po vaseh ljudi, prišel je župnik in določil posameznike za »stražarje«, kar je v bistvu začetek bele garde.

Iz strahu pred partizani?

Ne. Vedeti moramo – ne vem, zakaj tega Zveza borcev ne poudarja -, da partizani niso pobijali kar tjavendan. V našem kraju so partizani ubili mladega fanta, ki je z družino prebegnil iz Italije. Ker je znal italijansko, se je z njimi družil. Obtožili so ga, da ovaja. Vendar sam menim, da se ni pobijalo kar v tri dni, četudi drži, da se je vse dogajalo brez sodnega procesa. Toda tudi nasprotna stran je brez sodnih procesov pobila ogromno ljudi. V Kozlarjevi gošči pri Črni vasi je bilo leta 1944 pobitih okrog 100 žensk samo zato, ker so bile v sorodu s kakšnim partizanom. Zagrebli so jih tako slabo, da so se celo Nemci zgražali, zato so ukazali, da jih izkopljejo in po krščansko pokopljejo na pokopališčih.

Vi niste podpisali na Rabu izjave o sodelovanju v MVAC?

Zato pa sem moral še devet mesecev ostati v taborišču. Tam smo nekaj mesecev pred kapitulacijo Italije organizirali odbor OF. Dodelili so me v policijsko četo, ki je skrbela za varnost v taborišču. Ko pa smo razorožili Italijane, smo formirali partizansko brigado z našo policijsko četo v njej.

In kako ste se vrnili domov?

Z Raba smo po kapitulaciji Italije organizirali z ladjami prevoz do Bakra. Od tam je naša policijska četa spremljala bolne in onemogle internirance do Gerovega, od koder smo šli na Mašun, kjer je naša brigada prisegla. Svečano smo prisegli pred partizanskim duhovnikom Lampretom, pred križem in svečami. Bili smo še neutrjeni, zato so brigado razpustili in nas poslali na desetdnevni dopust. 4. oktobra 1943 sem se znašel na pragu domače hiše.

In kako ste se znašli med domobranci?

Zaradi nemške ofenzive se nisem vrnil v partizane, temveč sem šel k sestri na Brezovico. Tu so me najprej z pozivom, nato pa s patruljo mobilizirali in odvedli v podpeško postojanko, kjer je bil komandant moj nekdanji sotrpin na Rabu.

Vaša podpeška domobranska kariera pa se je končala z zaporom v Ljubljani.

Imel sem strupen jezik in preveč govoril čez početje domobrancev. Nekega večera je prišlo v postojanko dvajset tujih domobrancev, ki so na namig komandanta mene in še sedem drugih Podpečanov razorožili, aretirali in odgnali na oklepni vlak. Odpeljali so nas v Ljubljano. V srednji tehnični šoli, kjer je bil štab domobrancev, so nas zaprli in nas po dveh dneh izročili gestapovcem. Tri mesece smo bili zaprti v sodnih zaporih, vendar Nemci niso verjeli podpeškim obtožbam proti nam in niso izpolnili želje v obtožbi, da nas odpeljejo v eno od nemških taborišč. Dodelili so nas v Rupnikov bataljon, od koder smo že prvi večer vsi pobegnili domov. Tu so nas pa zopet čakale aretacije in tudi grožnje s Črno roko. Da bi imel mir pred domačimi domobranci in da bi v miru pustili mojo družino, sem vstopil v policijo in sem zadnjih osem mesecev stražil hišo, kjer je stanoval Lev Rupnik. Danes je v tem stanovanju urad predsednika države.

Ali niste, vsaj v sebi, razmišljali o neprimernosti sodelovanja z okupatorjem?

Večino ljudi so prisilili v sodelovanje, le pet odstotkov pa je bilo med nami takih, ki so sodelovali iz prepričanja. Med njimi so tudi sedanji vodilni člani Nove zaveze. Ko so jim šestnajstletnikom obesili puške na rame, so mislili, da so bogovi. Največ takih je bilo prav v Rupnikovem udarnem bataljonu.

Toda nekateri trdijo, da je šlo le za taktično sodelovanje domobranstva in okupatorjev.

V nobenem primeru to ni bila »taktična« kolaboracija. Vedeli smo, da delamo narobe. Domobransko vodstvo je zavestno, ne pa taktično, sodelovalo najprej z Italijani, nato pa z Nemci. Gregorij Rožman v Italijanih ni videl okupatorjev, ampak borce proti komunizmu in zato je z njimi sodeloval. Poznate sliko, na kateri je Rožman obdan s petdesetimi domobranci? Tik ob njem je znani klavec iz Barja Frakl. Vse izhaja iz škofije. Rožman ni imel niti enega duhovnika, ki bi ga poslal na Rab, med 15.000 vernikov, imel pa je 30 kuratov za »duhovno oskrbo« domobrancev. Kurati so bili oboroženi in imeli so oficirske čine. Rakitniški duhovnik in njegov brat sta bila oficirja. Je to taktična kolaboracija?

Sami ste nekje zapisali, da je ljudstvo sovražilo domobrance?

Zagotovo. Brat je imel hišo ob Tržaški cesti na Bičevju, kjer sem bil večer pred odhodom domobrancev. V grobni tišini so marširali skozi Ljubljano. Le tu in tam je odjeknil kakšen strel in besede: »Ljubljana, kurba rdeča, le počakajte, da se vrnemo!« Naslednje jutro so bili v mestu že partizani. V nekaj urah je bila Ljubljana polna rož in zastav.

Kako ste vi sprejeli osvoboditev?

Tudi jaz sem mahal v civilni obleki partizanom. Še danes slišim žensko, ki je ob meni rekla: »Poglej ga, včeraj je bil še v domobranski uniformi, zdaj pa vpije ‘Živijo, partizani’.« Usedel sem se na kolo in se z novo zastavico odpeljal domov v Podpeč ter se vključil v delo krajevnega odbora OF. Ker sem bil policist in le nekaj dni pripadnik domobranske formacije, sem bil zaprt po vojni le tri mesece in to brez obsodbe.

Zakaj se nekateri še danes ne morejo sprijazniti z domobranskim porazom in resnico o sodelovanju z okupatorjem?

To so blodnje. V naših vaseh so bile v minulih petdesetih letih strasti pomirjene. Vsi smo vedeli, da so partizani osvobodili domovino in da je bila večina domobrancev prisiljena v sodelovanje z okupatorjem. Naj poudarim, da največjo krivdo za bratomorno vojno nosi RKC s škofom Rožmanom na čelu. Cerkev še do danes ni izrazila kesanja za svoje početje med vojno. Ker je tiho, njen molk izrabljajo nekateri domobranski zadrteži.

#2

Razpihovanje sovraštva kamorkoli se človek obrne… Nove in nove verzije zgodovine…. Nove in nove ovce producira ta svet….

#3

Lahko je danes otresati jezik!

Komentiraj