Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

V ljubljanski nadškofiji je bil umeščen nov nadškof. Maše oz. verskega obreda umestitve novega nadškofa se je udeležil tudi slovenski državni vrh. V cerkvi je bilo mogoče videti predsednika države, vlade in SAZU, ljubljanskega župana, predsednika vrhovnega sodišča, načelnika generalštaba Slovenske vojske in druge.

Katoliška cerkev je po ustavi ločena od države. To pomeni, da mora biti država do nje nevtralna. Med drugim to pomeni tudi, da se država oz. njeni predstavniki ne smejo udeleževati verskih obredov te cerkve. Zato je nerazumljivo, da so se umestitve novega nadškofa udeležili predstavniki slovenske države. Ali se niso s tem priklonili novemu nadškofu oz. cerkvi, torej zasebni organizaciji, ki niti ne priznava pravnega reda Slovenije, če je v nasprotju z njenimi evangeliji? Ali niso s svojo udeležbo priznali primat katoliške cerkve nad slovensko državo? Cerkve, katere nauk v mnogočem krši slovensko ustavo, saj npr. ne priznava pravice do življenja, poleg tega pa krsti otroke brez njihovega soglasja, kar je huda kršitev svobode vesti, ki je ena temeljnih pravic po ustavi. Namesto da bi predstavniki države v skladu s svojimi dolžnostmi cerkveni nauk in cerkvena dejanja spravili v ustavni okvir, hodijo na njene verske prireditve in se ji s tem klanjajo ter tako krepijo njeno pozicijo. Ali ni slovenski državni vrh cerkvi s svojo udeležbo na verskem obredu umestitve nadškofa in svojimi izjavami ob tem namignil, da ji bo še bolj popuščal, kot ji je sedaj in da bo dobila to, kar zahteva. Še več denarja, kmalu tudi državno financirano vojaško škofijo, nato verouk v javni šolski prostor, kasneje kaj drugega, na koncu pa oblast v Sloveniji. In vse to ob načelu ločitve države in cerkve.

Slovenski državni funkcionarji predstavljajo državljane Slovenije. Med njimi so tudi prakristjani, protestanti, judi in pripadniki mnogih drugih ver ter ateisti. Tudi vse te predstavlja državni vrh in mora zato delovati tudi v njihovem imenu. Državni vrh se je s tem, ko se je udeležil spornega verskega obreda, le-tega udeležil tudi v imenu prej navedenih skupin državljanov. Ali je imel soglasje, da se lahko v njihovem imenu udeleži njim tujega verskega obreda? Katerega se mnogi sami sigurno ne bi udeležili! Če ga ni imel, ali ni kršil njihove svobode vesti? Ker je malo verjetno, da bi imel omenjeno soglasje, je jasno, da je državni vrh kršil ustavno določilo glede svobode vesti, vsaj na simbolni ravni. S tem je državni vrh pokazal, da mnogim državljanov ne priznava svobode vesti, s čimer se je izenačil s katoliško cerkvijo, ki tudi ne priznava te svobode, kar je razvidno vsaj iz tega, da krsti dojenčke. Pa čeprav celo v svoji bibliji omenja Jezusove besede, ki je rekel, da se naj prvo uči in nato krsti.

Vse to pa ni kršitev samo svobode vesti, temveč tudi poniževalno in diskriminatorsko do mnogih nekatolikov, saj so ti samo orodje političnih iger med državo in cerkvijo. Tako se je državni vrh vključil tudi v evangelizacijo Slovenije, ki jo vrši cerkev. In to na žalost tudi s pomočjo države, ki poleg tega, da se udeležuje verskih obredov, še sofinancira mnoge cerkvene dejavnosti s preko 10 milijonov evrov letno, v letu 2008 kar s okoli 20 milijoni, pa čeprav je premoženje katoliške cerkve v Sloveniji vredno več milijard evrov, na svetu pa več tisoč milijard.

Škoda, da državni vrh ni sledil zgledu direktorja urada za verske skupnosti, ki se, kar je v skladu z ustavo, ni udeležil verskega obreda umestitve novega nadškofa. Državni vrh je s tem pokazal svojo servilnost organizaciji, katere zgodovina je polna krvi in ki še do danes ni preklicala svojega nauka, ki je to povzročil.

Državni vrh je s svojo udeležbo pri maši mnoge ljudi prizadel. Ali se jim bo opravičil? Če ne, ali še bo imel njihovo zaupanje? Ali še bo veljal za verodostojnega?

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in Vlado Began, pooblaščenec društva

V reviji Ona (5.1.2010) je bilo objavljeno pismo bralke, v katerem citira škofa Slomška na temo izobešanja razpel po domovih in vzgojnih ustanovah. Iz škofovega izvajanja se da razbrati, da so zanj divjaki vsi, ki nimajo v svojih domovih izobešenega križa s truplom Jezusa Kristusa.

Navkljub škofovi bojazni nad našo nevernostjo še vedno po domovih visi polno razpel. Delno se to dogaja iz prepričanja ljudi, da s tem častijo Boga, delno pa preprosto iz nekritičnega pogleda na to tisočletno evropsko tradicijo.

Tiste hiše, v katerih so ljudje verni, hkrati pa se v kuhinjskih loncih prekuhavajo in cvrejo trupla živali, gotovo niso krščanske, temveč katoliške. In tistim na nek žalosten način razpelo tudi pristoji.

Krščanstvo je bilo s strani Vatikanske države dokončno zatrto nekje po letu 1.000 našega štetja, saj sta zadnji dve križarski vojni bili usmerjeni ne v Bizanc, temveč proti katarom in bogomilom na ozemlju današnje Francije in Balkana, ljudstvoma, ki sta resnično živeli po nauku in načelih Kristusa in ne papeža. Papeška vojska je na papežev ukaz pobila cela mesta z namenom dokončnega izkoreninjenja zadnjih zametkov pravega Kristusovega nauka, da se je lahko nato v Evropi dokončno uveljavila potvorjena varianta verovanja, ki spodbuja najnižje strasti, tudi prehranske, in kjer njeni protagonisti kopičijo bogastvo v večji meri, kot katera koli druga posveta organizacija.

Toliko o krščanskih hišah, ki to niso, saj jih krasijo katoliški simboli mučenja in trpljenja, ki so ustrezen simbol te cerkve, nikakor pa ne simbol Jezusa Kristusa in njegovega miroljubnega nauka, miroljubnega tako za ljudi, kot za živali.

Simbol razpela se je uveljavil šele stoletja po Kristusu in utrdil z ustanovitvijo rimske državne religije, to je Katoliške cerkve, ki s svojim zgledom in delovanjem ne sledi Kristusovim naukom, temveč deluje ravno v nasprotno smer. Razpelo predstavlja in je simbol komuniciranja Katoliške cerkve s preprostim človekom skozi celoten čas njenega obstoja.

Novi nadškof in metropolit Stres se zavzema za ponovno učvrstitev katolicizma v Sloveniji. In bivši nadškof Uran je bil verjetno iz tega položaja odstranjen, ker je bil v tem pogledu premalo nasilen. Na primeru vodenja RKC s strani gospoda Rodeta in sedanjega našega ne-pokončnega odnosa glede meje s Hrvaško Vatikan zlahka vidi, kje smo šibki. Nimamo hrbtenice, da bi se uprli počasnemu prefinjenemu nasilju, ki nas s postavljanjem pred izvršena dejstva počasi politično razorožuje ter ekonomsko in ozemeljsko siromaši.

Koliko časa potrebuje človek, da dojame to preprosto igro, je včasih kar nerazumljivo. Še posebej zato, ker je danes na voljo toliko zgodovinskih virov, ki pričajo o tem, da simbol razpela ni predstavljal in ne predstavlja nič dobrega za človeka in njegovo življenje.

Je pa treba priznati, da se je takšna politika Vatikanu že bogato obrestovala. Zato si nadškof tudi upa zahtevati izobešanje simbolov mučenja na zidove naših šol. In marsikdo v Sloveniji temu celo nekritično prikimava, saj je to doživljal v svoji mladosti in se je na to navadil ter postal nekritičen.

RKC s takšnimi zahtevami želi Kristusa le še bolj čvrsto pribiti na križ, saj se ji zdi, da se ji Kristus v Sloveniji počasi snema z žebljev. Omenjena cerkev je vendarle sodobna naslednica farizejev, tistih farizejev, ki so Kristusa resnično pribili na križ. Kristus, največji prerok vseh časov, ki je razlagal pravico in resnico, je bil nevaren tedanji cerkvi in je nevaren tudi sedanji, saj s svojim zgledom in učenjem nudi Cerkvi neljubo ogledalo pri njeni borbi za vpliv, oblast in lagodno življenje na plečih neukih, zavedenih in prestrašenih vernikov.

Novi nadškof ve, da izobešanje križev v naših šolah ne bo šlo skozi, vendar stavi na to, da se bo v naši deželi zaradi pomiritve ‚skaljenih odnosov‘ slej ko prej iskala srednja pot, to pa pomeni, da se Katoliški Cerkvi zopet nekaj da. In če to počneš dovolj pogosto, se tudi iz polovičk da zgraditi, kar si v končnem želel, to pa je v našem primeru ponovna nadvlada katolicizma nad državo in civilno družbo, kot je to še vedno v zahodni Evropi, kjer vpliva cerkve ni oslabil drugi antipod pravice in resnice, to je komunistični režim.

Slovenija bi morala v takšnih primerih reagirati zelo ostro. Za vsako takšno nelegitimno, vendar javno izpostavljeno izjavo visokega cerkvenega dostojanstvenika bi morala nasilni cerkvi vzeti del že pridobljenih „pravic“, pa bi se slednja hitro umirila in prenehala s svojimi nečednimi zahtevami.

Če se želimo podobnim pritiskom v bodoče izogniti, je oster odziv s strani naše države gotovo smiseln in upravičen, dvomim pa, da bodo to sprevideli tudi naši veljaki v vladi, ne glede na to, ali so trenutno na oblasti ‘levi’, ali ‘desni’.

Pustimo se presenetiti….

Tomaž Grom, Vrhnika

Če vodstvo nekaterih šol in vrtcev resnično misli, da ima lov pozitivno sporočilo za naše otroke, ali bi enako razmišljali, če bi lovec prišel v razred s puško in nožem, pred učenci ustrelil ali celo obstrelil žival in jo potem do konca ubil, odrl in razkosal.

Tomaž Grom, Vrhnika

Človek se vpraša, kje so korenine našega bestialnega odnosa do živali in celotne narave? Del odgovora na to vprašanje mogoče ponuja naslednje javno pismo Društva za osvoboditev živali in njihove pravice:

V Večeru je bil dne 12.12.2009 objavljen intervju z novim ljubljanskim nadškofom Stresom. Ta je v intervjuju med drugim dejal: “Napet odnos med državo in Cerkvijo povzroča nujno politizacijo. Toda za to nismo mi krivi, ampak politika. Če bi slovenska politika zadeve s Cerkvijo že uredila, tako kot so jih drugod, ne bi bilo konfliktov. Niti potrebe po cerkvenem liderju. Kdaj je nujen vojskovodja? V vojnem stanju! Ampak tega vojnega stanja nismo mi povzročili. Povzroča nam ga oblast. In javno mnenje.”

Iz Stresovih besed je mogoče zaključiti, da obstaja vojno stanje med katoliško cerkvijo in slovensko državo in da je to povzročila Slovenija. Ni mogoče najti besed, s katerimi bi se dalo opisati neverjetne Stresove besede: Slovenija naj bi ustvarila vojno stanje z Vatikanom oz. katoliško cerkvijo. Resnica pa je seveda ravno obratna. Če res obstaja vojno stanje med Slovenijo in Vatikanom, je to stanje povzročila ravno cerkev oz. njena matica Vatikan. Ta že ves čas napada Slovenijo in zahteva verouk v javne šole, zahteva še več državnega financiranja lastnih dejavnosti, zahteva nove konkordate, zahteva s strani države financirano vojaško škofijo, ponižuje Slovenijo in njene državljane, … Poleg tega cerkev sploh ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z njenimi evangeliji, njen verski nauk pa je v globokem nasprotju s slovensko ustavo (krst dojenčkov, še vedno veljavna katoliška smrtna kazen, poniževanje žensk, drugače verujoči nimajo pravice do življenja, …). Ker naj bi bilo vojno stanje v Sloveniji, je tudi logično, da ga je lahko povzročila samo cerkev, saj Slovenija ne more napasti Slovenije oz. sama sebi povzročiti vojnega stanja. Skratka, Vatikan že ves čas smatra Slovenijo za svojo kolonijo, kjer želi slej ali prej ustvariti cerkveno državo in to s tendenco, da bo v njej vladala zelo krvava stara zaveza. Ta, ki je že ves čas v glavnem podlaga za cerkveno nasilje v družbi. In ki z Bogom vsekakor ne more imeti nobene zveze. Slovenija hlapec, Vatikan gospodar. Kdaj se bo slovenska politika oz. javnost zbudila?

V istem intervjuju je vatikanski vojskovodja, kot je v bistvu Stres sam sebe imenoval, še dejal, da se cerkev brani, je v šibkejšem položaju, nima oblasti. Sedaj je cerkveni vojskovodja javno med vrsticami povedal, kaj cerkev želi v Sloveniji: OBLAST. In do te očitno hoče priti, če ne zlepa, pa zgrda oz. s pomočjo vojnega stanja. Na vsak način jo hoče imeti. Zakaj? Najmanj zato, da se polasti davkoplačevalskega denarja. Ne zadoščajo ji tisoče in tisoče milijard, ki jih ima po vsem svetu, ne zadoščajo ji milijarde, kolikor je vredno cerkveno premoženje v Sloveniji.

Če je v Sloveniji res vojno stanje med Vatikanom in slovensko državo, morajo državni organi takoj reagirati. Potrebno bi bilo razmisliti o tem, da se obvesti OZN o napadu na Slovenijo, pa tudi pakt Nato, da se ustrezno aktivira severnoatlantska pogodba. Takoj bi bilo potrebno razpustiti katoliški vojaški vikariat v Slovenski vojski, saj je to trojanski konj, odstraniti teološko fakulteto iz državne univerze in prenehati kakršno koli državno financiranje katoliške cerkve. Še posebej pa bi bila važna prepoved delovanja katoliške cerkve v Sloveniji v smislu 12. člena Zakona o verski svobodi. Če je v Sloveniji res vojno stanje med Vatikanom in slovensko državo, potem tudi ni jasno, kako se lahko vatikanski agresorji s svojim vojskovodjem na čelu prosto sprehajajo po slovenskih ulicah.

Zadnji čas je, da slovenski politični vrh na čelu s predsedniki Türkom, Gantarjem in Pahorjem reagira ter zavaruje suverenost Slovenije in njenih državljanov oz. ljudstva. Plačan je zato, da deluje za blaginjo Slovenije in ne Vatikana. V ta namen so mnogi tudi prisegli.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in

Vlado Began, pooblaščenec društva

Tudi slovenski duhovniki so pobijali partizane

in njihove zaveznike

Na strani http://www.vecer.com/clanek2009112505488942 so objavili pismo gospoda Ivana Urbančiča iz Mirne, ki prejema številne obtožbe, da so se partizani med osvobodilno vojno borili proti veri in krščanstvu. „Kakšna laž! Če bi bilo to res, v partizanskih enotah ne bi imeli duhovnikov. Edina resnica je, da smo se borili proti takratnim izdajalskim cerkvenim oblastnikom Ljubljanske pokrajine, ki so prostovoljno pomagali okupatorju. Z njihovim dovoljenjem so na cerkvenih zvonikih postavljali gnezda z mitraljezi in ostrostrelci. Krivi so, ker so s prižnic zahtevali od mladih fantov, naj se priključijo domobranskim enotam pod poveljstvom okupatorja in gredo v izdajalski boj proti lastnemu narodu,“ piše Urbančič, ki pa je pozabil omeniti, da so tudi nekateri duhovniki pobijali partizane in njihove zaveznike. Več podatkov o tem je zbral Ivan Jan v knjigi Škof Rožman in kontinuiteta. Spodaj so objavljeni odlomki.

Med vojno usmrčeni duhovniki niso bili nedolžne žrtve kot trdi cerkev

Leta 1994 je pri Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, posvečena duhovnikom, »žrtvam komunističnega nasilja« v času okupacije. Ti usmrčeni duhovniki so prikazani kot povsem nedolžni, za Slovence, vero in Cerkev zelo zaslužni ljudje. Kot bi bili usmrčeni zgolj zato, ker so bili duhovniki in ostri nasprotniki komunizma ter brezbožnega partizanstva. A bili so tudi ovaduhi, izdajalci, sokrivci za umore in mnoge žrtve. Med njimi so bili tudi oboroženi kurati belogardističnih in domobranskih enot. O vsem tem obstajajo avtentični okupatorjevi dokumenti, in še veliko živih prič.

Tako se dandanes namesto spravnih opravil med nas dodatno uvaja in oživlja sovraštvo, ki ga je že tako preveč. Palme mučeništva je nova knjiga potvarjanja zgodovinskih resnic.

Pokojni nadškof dr. Šuštar je knjigi Palme mučeništva posvetil naslednje besede: »Knjiga, ki jo imate v rokah, je bila sestavljena in izdana predvsem v blag spomin našim duhovnikom, ki so končali svoje življenje v tako različnih okoliščinah in so tako odlično izpričali zvestobo svojemu narodu…«

Duhovniki so ustanavljali tudi belogardistične postojanke

Pri uničevalnem delu so fašistom pomagali belogardistični vodniki in ovaduhi, med katerimi so bili najbolj vneti taki duhovniki, kot je bil župnik Viktor Turk v Begunjah nad Cerknico. On je na Notranjskem ustanovil prvo belogardistično postojanko. Podoben župnik je bil Anton Hren, ki je v tem času osnoval belogardistično postojanko v Novi vasi na Blokah. Med ofenzivo so predvsem župniki snovali postojanke na Rakitni, pri Sv. Joštu, v Starem trgu in drugod.

Obsojenci so pred smrtjo morali poljubiti duhovnikov križ

Med italijansko ofenzivo poleti leta 1942 so Italijani in porajajoči se belogardisti v Ljubljanski pokrajini pogosto streljali ne le ujete partizane, temveč tudi civilno prebivalstvo. Da bi bil cinizem še hujši, so zločinci smrtne obsodbe pisali s poljubom križca, ki ga je obsojencu ponudil vojaški duhovnik.

Menih Stane Kukovica je poklal na desetine ljudi

Nekaj tistih križcev, ki jih je škof Rožman blagoslovljene prinesel od papeža, so dobili tudi belogardisti na Sv. Urhu. Med tistimi, ki jih je »potreboval« največ, je bil razvpiti Stane Kukovica. Pobil in poklal je na desetine ljudi in jih pri tem nepopisno mučil. 8. avgusta 1944 je Stane Kukovica vložil prošnjo za povišanje iz kaplarja v podnarednika. Njegov četni poveljnik nadporočnik Ivan Vrhovec ga je priporočil takole: »Ker je imenovani neustrašen borec, discipliniran in tudi moralno dober vojak in kot tak za vzgled tudi drugim v četi, prosim in predlagam, da se kaplarju prizna čin narednika.« Avgust Cankar, ki je tudi storil veliko zločinov, je Štefaniji Ravnikar Podbevšek pripovedal, da je Kukovica vsak večer, ko se je stemnilo, z dolgim nožem tekal okoli vrhovske cerkve in vpil: »Kaj ne bo nocoj nikogar, da ga zakoljem!« Po Cankarjevem mnenju brez klanja sploh ni mogel več živeti.

Škof Rožman je podelil zločincem križce za blagoslavljanje žrtev, preden so jih ubili

Najhujše bogokletje – po izjavi domobranskega častnika dr. Branka Jana, pa je bila izročitev okoli 600 rožnih vencev in križcev, ki jih je blagoslovil sam papež, namenjeni pa so bili slovenskim protikomunističnim borcem! Škof je prevzel tudi te križce in rožne vence z blagoslovi! A kakšni zločinci so jih dobivali v priznanje, naj pove samo primer Staneta Kukovice, belogardistično-domobranskega klavca na Sv. Urhu. Ko se je jetnici Angeli Habičevi konec novembra 1943 na Sv. Urhu hvalil s svojimi zločini, je rekel: »Pa nikar ne misli, da so tisti, ki jih jaz ubijem, pogubljeni. Poglej!« Iz žepa je potegnil kakih 10 cm dolg srebrn križec in dejal: Tega sem dobil od škofa. Sam papež ga je blagoslovil. Vsakomur ga pokažem, preden ga ubijem. Kdor pred tem križcem zmoli kesanje in nekaj očenašev, dobi popoln odpustek…«

Številni duhovniki so bili oboroženi

Tako tudi glavni belogardistični domobranski kurat, duhovnik prof. dr. Ignacij Lenček, ki ga je na to mesto postavil sam škof. Da je bilo tako, priča Lenčkova prošnja italijanskemu poveljstvu za upravičenost nošenja orožja. To, kar je delal od škofa Rožmana imenovani glavni kurat dr. Ignacij Lenček, je delal tudi v škofovem imenu, pri čemer ga škof nikoli ni ustavil! Sicer pa so imenovani kurati, kaplani in župniki sami izjavljali, da »smo delali samo to, kar sta mi (nam) ukazala prevzvišeni škof Gregorij Rožman in Sveti oče papež!« To je izjava urhovskega kurata Petra Križaja, ki je mučil in ubil vrsto ljudi, med njimi tudi ženske. Ta kurat je bil na oborožitev tako ponosen, da je z revolverjem za pasom tudi maševal in pridigal, grozil in počenjal razne grdobije. V knjigi je opisano tudi kako se je obnašal med mašo v nedeljo 22. novembra 1942, citiram: »Na oltar je, kot običajno, na eno stran obredne knjige položil bombo, na drugo pištolo. Ko je odhajal s prižnice, je s seboj vzel pištolo in jo položil kraj sebe na rob prižnice. Med pridigo je tolkel po nji, jo jemal v roke in grozil vsem, »ki so proti veri in bogu«. To je storil večkrat. Sicer pa o kuratih in njihovi oborožitvi pričajo italijanski dokumenti.

Pretresljive zgodbe o zločinih duhovnika Križaja

Kurat Križaj je ubil Ivano Bricelj Hrastarjevo, sodelavko OF in partizanov iz Bizovika. Na njen grob je prva prihitela Marija Štefančič. Belogardisti so jo videli in o tem takoj obvestili Petra Križaja. Kurat je odhitel na njen dom in jo skušal pripraviti do tega, da bi se mu spovedala…Ker je Križaj uvidel, da ne bo opravil nič, se je tresoč od jeze pognal v že priletno žensko in začel po njej divje udrihati. Udaril je, kamor je priletelo, in kričal: »Te bom že v kraj spravil, prasica partizanska!« Za Križajem so potem pridrveli še Capudrovi belogardisti. Capuder je tako divje pretepal Štefančičevo, da je bila vsa črna od podpludb. Peter Križaj je stal poleg, metal vanjo kamenje in ji pljuval v obraz…

Mučenja Erne Zrimšek se je udeležil tudi Križaj. S pestjo jo je pobil na tla in razbesnjen kričal: »Tako se naredi s tako svinjo!« Kurat Peter Križaj je vneto sodeloval tudi v božičnih racijah 1942. Hodil je po hišah svoje občine in ljudem »napovedoval aretacije v Kristusovem imenu.«

Jezne ženske so pred škofijskim dvorcem razgnali z vodnimi curki

Največje ženske demonstracije v Ljubljani so bile 21. junija 1943, ki se jih je udeležilo okoli tisoč žensk (a raje več). Najprej so demonstrirale pred vladno palačo z zahtevo po izpustitvi internirancev, a jih je italijansko vojaštvo razgnalo. Zato so odšle pred škofijski dvorec, od tam pa so bile razgnane – z vodnimi curki.

Kaplan Mirko Gande: »Še bodo jokale partizanske matere!«

Šentlenarški kaplan Mirko Gande je tik pred begom 6.maja 1945 z urhovske prižnice križal in grozil: »Vrag se je strgal z verige« Toda pomnite, ne za dolgo. Še bodo jokale partizanske matere!« Tudi v gradu Lisičje pri Škofljici so domobranci mučili in pobijali ljudi iz ljubljanske okolice. Poveljnik je bil semeniščnik Janez Benko iz Vrbljenja na Barju. Tu so mučili veliko žensk, ki jih je kruti poveljnik poznal osebno. Znana kurata, ki sta jim tudi s spovedmi hotela izsiliti razna priznanja, nista uspevala. Zato jima nista dajala ne odveze in ne hostij, ampak so jih postrelili.

Vsi obtoženi duhovniki so v belo gardo šli s škofovim dekretom

Strahotne so bile slike na razpravi, ki so še enkrat pred očmi ljudstva in svetovne javnosti razkrile zločine duhovnikov, ki so bolje vihteli brzostrelke kot monštrance«… Tožilec je med drugim navedel: »Obtoženi Rožman je na eni strani postavil vso svojo cerkveno avtoriteto v službo tega cilja (za bolj proti partizanom in »brezbožnemu komunizmu«), na drugi strani pa mobiliziral ves cerkveni aparat v ta namen. Izdajalski duhovniki, ki jih je ljudska oblast zasačila pri zločinskem delovanju, kaplani Šinkar, Mavec, Križaj in drugi, so vsi potrdili: »V belo gardo sem šel s škofovim dekretom…«

Kako veliko moč in možnost ter vpliv na duhovščino in ljudi za drugačno obnašanje je imel škof Rožman, je razvidno tudi iz njegovega obnašanja že poleti in jeseni 1941. Že tedaj je po Notranjskem in Dolenjskem pridno obiskoval svojo duhovščino ter župnikom in kaplanom naročal, naj bodo z »italijanskimi oblastmi prijazni in uslužni«. Mimogrede pa jih je odvračal od že začetega narodnoosvobodilnega gibanja, kajti veliko duhovščine ni bilo za okupatorje in marsikdo bi se vključil v OF. Da je bilo tako, govori primer kočevskega dekana Petra Flajnika: »Škof Rožman je bil jeseni 1941 leta osebno pri meni in mi je naročil, da ne smem sodelovati z OF. Kot disciplinirani duhovnik sem ga ubogal in sem vedno bolj prehajal v roke okupatorja in do sodelovanja z njim.«

Zaradi hujskanja duhovnikov je mnogo ljudi od partizanov prestopilo k domobrancem

Slavko Krek o duhovščini: »Domobranski duhovniki so, izrabljajoč versko naziranje Gorenjcev dokazovali, da na podlagi katoliške dogmatike sodelovanje s komunistično partijo ni mogoče. Eden izmed odločilnih faktorjev glede pošiljanja takih duhovnikov na Gorenjsko je bil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman…« Iz poročila Centra gorenjskega domobranstva z dne 4.12.1944 zvemo tudi, da je bila v nedeljo, 3. decembra v Vodicah maša, o tem pa piše: »…Med sv. mašo je bila pridiga, po sv. maši pa govor pred cerkvijo zbranim ljudem. Govor je bil tako lep in prepričevalen, da je nek navzoč nemški poveljnik rekel, da tak duhovnik lahko komunistom škoduje več kot pa deset tisoč nemških vojakov.« S tem je povedal več, kot zdaj lahko mi. Vernost ljudstva je bila nepopisno zlorabljena. Del ljudi se je tako pod takim vplivom spreminjal v nasprotnike partizanov.«

Ljubljanski nadškof Uran je ob petdesetletnici smrti nadškofa Rožmana daroval mašo in ob tem dejal: »Tudi od procesa dalje so se tako v strokovni literaturi kakor v različnih medijih vrstili napadi nanj in izkrivljali njegovo podobo. Šele v zadnjem času se je vsaj nekaj premaknilo. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je letos 10. aprila odločilo, da se kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavi.«

Spodaj citiram zelo zanimive odlomke iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, ki jo je napisal Ivan Jan Srečko. V knjigi je zbranih ogromno nespornih dokazov, podprtih s številnimi fotografijami, uradnimi dokumenti in pismi o sodelovanju škofa Rožmana in dela slovenske duhovščine z fašistično in nacistično oblastjo. Veliko je tudi objavljenih pisem tedanjih duhovnikov, ki so skušali prepričati škofa naj takoj konča s kolaboracijo, ker s tem dela veliko sramoto za cerkev.

Duhovnik in pisatelj Finžgar pravi, da je kolaboracija velik črni madež

Duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«

Škof je odstranil duhovnika Mikuža, ker je želel voditi maše za partizane

Zaradi suspenza dr. Metoda Mikuža, kar je škof Rožman storil 10. junija 1943, so se katoličani iz Sv. Petra ceste - zdaj Trubarjeve - ogorčeno pritožili 5. avgusta 1943 z zahtevo, da škof suspenz prekliče. Poziv: »Katoličani iz sv. Petra ceste v Ljubljani smo z začudenjem in ogorčenjem sprejeli vest, da je ljubljanski škof Gregorij Rožman prepovedal duhovniku Mikužu opravljanje verskih obredov med narodno osvobodilnimi partizanskimi odredi. Osvobodilna fronta je s sprejemom katoliškega duhovnika v svoje vrste jasno izpričala načelo popolne verske svobode ter s tem dokazala, da se ne vmešava v verske zadeve Katoliške cerkve…«

Izidor Cankar svari Rožmana naj preneha s kolaboracijo

Nekdanji minister londonske kraljeve vlade, duhovnik in ugledni diplomat dr. Izidor Cankar je svojega prijatelja škofa Rožmana svaril pred tistim, kar je počenjal in kar so počenjali domobranci - a brez uspeha. Rožmanu je posredoval zelo jasno opozorilno pismo: »…Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejša politična napaka na Slovenskem popravi in te prosim, da storiš, kar moreš. Mnogo, zelo mnogo je odvisno od tega ali boš ti jasno videl stvari… Po koncu vojne so bodo nekateri razbežali, ko Nemci odidejo, drugi bodo pobiti, če se bodo borili. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo?…« S tem se je dr. Cankar že med vojno odločil za kriterij, da bo škof Rožman največji krivec za pobite domobrance. Tako kot npr. dr. Trstenjak ali dr. Grmič po vojni. Dr. Alojzij Kuhar, duhovnik in tudi eden izmed voditeljev SLS, ki je posebno prek radia London do nedavnega razvijal propagando proti komunistom in partizanom, je ob dr. Cankarju in Snoju tudi spoznal zgrešenost domobranstva.

Mariborski škof se je uprl kolaboraciji

Akademik dr. Anton Trstenjak: »Ko je ljubljanski škof Rožman odobril ustanovitev domobranstva, so poslali odposlance tudi v Maribor s prošnjo, da bi tudi mariborski škof podprl ustanavljanje domobranskih odredov. Ta pa se je uprl: »Kaj, ali hočete zlo, ki ste ga razširjali v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo? To vam jaz kot škof odločno prepovedujem« Lahko greste!« Pa jim je vrata pokazal. To mi je dobesedno sam povedal. Škof Tomažič je imel torej čisto drugačno stališče do tega. Sreča! Tako na Štajerskem ni bilo domobranstva, niso se med seboj pobijali in tudi medsebojnega sovraštva ni bilo, tudi če je kdo po naključju bil domobranec. To pa se je zlahko zgodilo, saj poznam ljudi, ki so bili postavljeni pred izbiro, ali jih Nemci mobilizirajo v svojo vojsko ali pa gredo k domobrancem, eno ali drugo je bilo hudo.

Jezuit Cerar: »Domobranci so s svojim bojem grešili zoper evangelij!«

Jezuit Cerar je napisal knjigo z naslovom »Partizan nekoliko drugače«. Zakaj? Po maturi je šel v partizane. Pozneje je postal jezuit in duhovnik in zdaj je napisal spomine. Njegovi jezuitski sobratje zdaj berejo to knjigo in jim ne ugaja preveč. V njej je zapisana tudi misel, ki je edina pravilna, pa je nihče ne navaja: »Domobranci so s svojim bojem, v katerem naj bi se borili za Kristusa, grešili zoper evangelij. Lahko pogledate zgodovino - jaz jo dobro poznam. Nobena križarska vojna, noben papeški pohod zoper sovražnike vere ni bil uspešen. Bog ne da blagoslova »krščanskemu« orožju, ker to ni po božji volji. Mi smo poklicani, da se bojujemo z duhovnim orožjem, z močno vero, ki se naslanja na milost.«

Škof Grmič obsoja kolaboracijo, zaradi katere so se zgodili povojni poboji

Škof dr. Vekoslav Grmič iz intervjuja v Nedeljskem: »… klerikalni voditelji in voditelji Katoliške akcije ter del predstavnikov uradne Cerkve v Sloveniji so pognali del slovenskega ljudstva v boj zoper Osvobodilno fronto… Vendar je najhuje bilo to, da so svoje bojevnike pridružili nemškim policijskim enotam. Slepili so jih potem do konca… in jih odpeljali na Koroško, da so jih Angleži kot izdajalske enote vrnili in je večina njih s smrtjo plačala ceho. Kaznovani bi morali biti v resnici voditelji, a ti so se umaknili na varno…«

Bogoslovec Peter Kovačič-Peršin pravi, da je cerkev kriva za bratomorno vojno

»…Že kot bogoslovec sem prišel do spoznanja, da sta slovenska klerikalna politika in vodstvo slovenske Cerkve poglavitna krivca za bratomorno vojno, za zlorabo vernih množic v svoje politične namene, da je njun duhovni zločin v tem, da sta izdala evangelij in svoje ljudi.«

Niko Gorjup, Nova Gorica

Dokazi o sodelovanju škofa Rožmana z nacisti

Dne 16. novembra 2009 je minilo 50 let od smrti škofa Gregorija Rožmana. Pred nekaj dnevi je bila predstavitev knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti in tedaj sta Tamara Griesser-Pečar in Blaž Otrin izrekla nekaj pohvalnih misli o pokojnem škofu, ki naj bi bil po njihovem velik Slovenec. S to knjigo naj bi žarki resnice počasi, a zanesljivo prodirali skozi oblak laži, ki naj bi jih trosili nekateri ljudje o škofu Rožmanu. Kot se da razbrati iz medijev (npr. Dnevnik RTV Slo) se je tudi predstavnik vatikanske države v Sloveniji ljubljanski nadškof Uran v svoji nedeljski pridigi dan pred obletnico Rožmanove smrti zelo razneženo spomnil “pravičnega” škofa Rožmana.

Mogoče bodo za zainteresiranega bralca zanimivi spodnji odlomki iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo glavni naslov in mednaslovi.

Sodelovanje katoliške cerkve in nacizma

Ob kapitulaciji fašistične Italije sta del slovenske buržoazije in škof Rožman pričakovala, da se bodo na jadranski obali izkrcali Britanci. A ker od tega ni bilo nič, je bil potreben nagli salto mortale, ker so tudi Ljubljansko pokrajino zasedli Nemci. Človek bi vsaj zdaj pričakoval, da se bodo ti slovenski »borci« skupno s škofovskim krogom obrnili proti še nevarnejšemu sovražniku, toda namesto tega so se zlizali z njim. Dr. Rainer in general Rösener sta po predhodnih pripravah s strani belo-domobranskih duhovnikov sprejela ne le izdajalskega generala Leona Rupnika in dr. Albina Šmajda, temveč tudi škofa Rožmana. Na njihov predlog sta Rainer in Rösener iz razbitih ostankov bele garde ustanovila »Slovensko domobranstvo.« Kakšno vlogo je pri tem imela klerikalna duhovščina in škof Rožman, sta povedala dr. Rainer in general Rösener na procesu. »Menim, da je tu v Sloveniji edini primer, ko je nacizem zase uporabil katoliško cerkev,« je opisoval Rainer. (opomba avtorja knjige: To sicer ne drži povsem, ker je bila v nacistični voz po svoje in še kako vprežena tudi katoliška cerkev na Hrvaškem s škofom dr. Alojzijem Stepincem na čelu.) Rösener na sodišču: »…vedeli so, kdo sem, a je duhovščina prišla k meni in mi ponudila pomoč proti partizanom.«

Nemci so izbrali za glavnega sodelavca Rožmana

Po kapitulaciji Italije je razvpiti Hitlerjev gauleiter dr. Friedrich Rainer iskal ustrezno osebo za domačega pokrajinskega predsednika. Ni se obrnil na kakega vidnega meščanskega-civilnega voditelja, temveč na škofa Rožmana. Rainer je med preiskavo in zaslišanjem to razložil takole: »Med razgovorom s škofom Rožmanom septembra 1943 sem opazil, da se z mojo nameravano politiko na novem ozemlju strinja in da je zadovoljen… Škof Rožman je bil za domobrance velika avtoriteta. Od vsakega škofa bi pričakoval, da bo naredil vtis globoko vernega človeka, toda pri dr. Rožmanu sem že po nekaj besedah (ko je z njim septembra govoril prvič) opazil, da je prešel na pogovor o bojih s partizani in da je o teh bojih tudi precej vedel.« Škof Rožman je torej tudi za nemške okupatorje predstavljal poglavitno osebo slovenskih protipartizanov, za kar so ga razglašali oni sami. In poleg tega: ukvarjal se je tudi z vojaškimi zadevami, čeprav je bil škof!

Škof Rožman je Hitlerju izrazil najboljše želje za rojstni dan

General Rösener: »Zdi se mi, da sva se s škofom Rožmanom videla (tudi) 19. aprila 1944 zvečer v gledališču (časopisje je to potrdilo). Rožmana sem opazil v parterju v prvi loži. Šel sem se mu zahvalit, ker je prišel. Ob tej priliki je izrazil svoje najboljše želje za Hitlerja. Bilo je ravno za Hitlerjev rojstni dan.« Sicer pa Rožmanov odnos do Rösenerja najzgovorneje kažejo fotografije s škofovim prijaznim in nasmejanim obrazom. Kot da bi se srečeval z dobrodošlim gostom.

Prijateljska srečanja med nacisti, Rožmanom in Rupnikom

Nekdanji taboriščnik Stane Kirn je pod prisilo postal domobranski policaj in je osem mesecev stražil stanovanje »svojega« vrhovnega komandanta Rupnika na Erjavčevi. Stanoval je v istih prostorih, kjer je zdaj Predsedstvo republike… »Vseh teh osem mesecev sem imel veliko priložnosti, da sem videl veliko prijateljskih srečanj trojke Rupnik, Rožman in Rösener in njihovih sodelavcev.«

Domobranska prisega Hitlerju

SS General Rösener je v govoru domobrancem 20. aprila 1944 rekel tudi: »Danes ste prisegli, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaškimi SS oddelki in policijo borili za svobodno, čisto Evropo… Vaš škof vas je to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka…«

Domobranska prisega: »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.«

Rožman je ukazal pobijati tudi ranjene partizane

V njegovem pastirskem pismu 30. novembra 1943 je sodelovanje z OF ponovno obsodil takole: »… smrtno greši, kdor podpira OF, hujše, kakor bi grešil s krivoverstvom…, zato domobranci smejo »justificirati tudi ranjene partizane.« V Domobrančevem molitveniku v uvodu beremo: »Odlično nalogo sta tebi, domobranec, poverila Bog in narod v teh izredno težkih časih. Ker gre za najvišje božje in človečanske vrednote, je ta boj tudi sveta stvar…«

(konec citatov)

To, da se je tudi takratni predstavnik vatikanske države v Sloveniji katoliški škof Rožman tako brez zadržkov obrnil na prestavnike okupatorske nacistične vojske, ni niti najmanj slučajno. Ve se, da je njegov šef, vatikanski samodržec papež Pij XII. bil goreči podpornik Hitlerjeve „Drag nach osten“ imperialne politike. Pri tem je verjetno upal na razširitev vpliva vatikanske države na pravoslavna ozemlja. Za uspeh projekta je papež Hitlerju „posodil“ tudi svojo skrivno vojsko, to je jezuite. Tudi ob holokaustu ni papež mignil s prstom – seveda se njegovi današnji katoliški zagovorniki s tem ne strinjajo in ustvarjajo „meglo“ ob neovrgljivih zgodovinskih dejstvih. Tipična je tudi sledeča papeževa izjava: “Hitlerjeva vojna je plemenito dejanje za obrambo evropske kulture!” Marsikdo med drugim danes ne ve več za veliko Hitlerjevo naklonjenost katolicizmu, kar je razvidno recimo iz njegove sledeče izjave: “Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje.“ (Iz Mein Kampfa) Še natančnejši je bil Franz von Papen, ki je bil kot papežev skrivni komornik in glavni pobudnik zveze med Vatikanom in Berlinom vsekakor dobro obveščen človek: “Tretji rajh je prva svetovna sila, ki papeštvo ne le podpira, temveč tudi uresničuje njegova plemenita načela.” Rezultate uresničevanja teh “plemenitih“ načel poznamo: 25 milijonov žrtev koncentracijskih taborišč – to je uradna številka, ki so jo objavili Združeni narodi.

Se kdo še čudi toplemu sprejetju nacističnih prijateljev s strani škofa Rožmana?

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru