Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

STA je poročala, da so zamaskirani štirje tatovi predzadnjo februarsko nedeljo zvečer oropali 60-letnega župnika Janeza Šilarja iz župnišča v Borovnici. V župnišče v Borovnici so tatovi v zadnjih dveh letih vlomili že petkrat, da bi preprečili vlome, pa so zamenjali več protivlomnih vrat. Med vzroki za poslabšanje varnosti duhovnikov je nadškof Stres omenil tudi pogosto poročanje nekaterih medijev o domnevnem bogastvu Katoliške cerkve.

Nobena stvar v življenju ni naključje. Tako posameznik kot organizacije so podvržene zakonu setve in žetve oz. akcije in reakcije. Če seješ slabe stvari, potem boš enkrat tudi žel slabe stvari, razen če napačnih potez ne priznaš, jih iskreno obžaluješ in poravnaš škodo, ki si jo povzročil. Ali niso vlomi v cerkve in župnišča bumerang za katoliško cerkev, ki je v vsej svoji krvavi zgodovini na najbolj sramotne načine prišla do bogastva? Po vsem svetu danes to bogastvo verjetno znaša več 1.000 milijard evrov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, …, uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele.

Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Tako inkvizicija končno ni bila nič drugega kot ropanje in linčanje, četudi sedanji papež danes to predstavlja drugače in javno izjavlja, da je bila inkvizicija »napredek«. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvnino in sicer na tako ekstremen način, da je takrat obstajala krilatica, ki se je glasila: najhitrejše in najlažje sredstvo, da se postane bogat, je sežiganje čarovnic.

Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva.

In vsega tega naropanega in nepošteno pridobljenega bogastva, ki verjetno znaša več milijard evrov, cerkev še vedno ni vrnila.

Veliko teh podatkov o nezakonitem delovanju cerkve je zbral znani in svetovno priznani cerkveni zgodovinar ter pisatelj Karl Heinz Deschner, ki je izjavil: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini, kot je rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in s pomočjo moje »kriminalne zgodovine krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beleidigte Kirche, s. 42.

Slavko Brumen, Križe

Na strani http://poptv.si/multimedia/24ur-novice-32.html je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal izjavila, da se ji ne zdi prav, da so Baričeviču vrnili tri pse bulmastife. Toda na vprašanje novinarke: „Ali se vam zdi prav, da se je vaš partner Miro Senica boril za to, da je Sašo Baričevič pse dobil nazaj?“ je odgovorila: „To je njihova poklicna dolžnost, kar delajo odvetniki.“

Tukaj se postavlja vprašanje, kako etični so nekateri odvetniki, predvsem tisti, ki zastopajo ljudi, ki so kršili zakon. Če bi bili ti odvetniki pošteni, bi kriminalcem svetovali, naj na sodišču takoj priznajo krivdo in povedo, da jim je iskreno žal za storjeno dejanje. Hkrati pa bi v življenjski zgodbi svoje stranke skušali najti olajševalne okoliščine, zaradi katerih bi sodniki morda zmanjšali kazen. Vendar naj bi že takojšnje priznanje krivde in obžalovanje zmanjšalo kazen. V praksi pa se dogaja, da odvetniki pogosto svetujejo svoji stranki, ki je zagrešila kazniva dejanja, naj se branijo z molkom. Z drugimi besedami želijo stranki povedati, da naj ne prizna kaznivo dejanje, kajti morda nasprotna stran ne bo imela dovolj trdnih argumentov, ki bi dokazali nedvoumno krivdo njegove stranke. Ali pa celo stranki svetujejo, naj odločno zanika, da ni storila tega dejanja in da je povsem nedolžna. Kakšno zvezo ima to z etiko in moralo?

Večina odvetnikov v Sloveniji je kristjanov, torej naj bi sledili naukom Jezusa iz Nazareta. Kaj ima takšno sprenevedanje opraviti z Jezusovim Govorom na gori in Desetimi Božjimi zapovedmi? Če bi bili odvetniki pravi kristjani, bi svojim strankam svetovali naj priznajo krivdo, če pa oni tega ne bi želeli storiti, bi enostavno zaključili sodelovanje z njimi.

Če bi bili vsi odvetniki pošteni in bi poštenost ter resnicoljubnost zahtevali tudi od svojih strank, si predstavljate, kako hitro bi potekale sodne obravnave? Ker pa temu ni tako, se dogaja, da je v Sloveniji ogromno sodnih zaostankov.

Odvetniki pogosto skušajo v zakonu najti tudi kakšne pravne luknje, da bi na ta način pomagali svoji stranki. Primer za to je pravnomočno obsojeni pedofilski župnik Franci Frantar, ki bi moral že pred letom dni v zapor, toda zaradi njegove domnevne bolezni (njegov odvetnik zaradi varovanja osebnih podatkov noče javnosti povedati, kakšno dolgotrajno bolezen ima Frantar) je še vedno na prostosti. Toda vprašati se moramo, ali je pravo absolutna resnica in pravičnost? Thomas Wolsey iz šestnajstega stoletja je nekoč dejal: „Pravičnost je treba bolj spoštovati kot pravo, ker je bolj častno početi to, kar je pravično, kot to, kar je zakonito.“

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

V sobotni prilogi Dela (6.2.2010) je bil objavljen intervju z nadškofom Stresom.

V tem intervjuju je dr. Stres med drugim v zvezi s cerkveno pedofilijo dejal, da je ponavadi tako, da škof za spolne zlorabe izve šele, ko je škandal zunaj. Iz odgovora bi bilo mogoče sklepati, da škofje v Sloveniji ne vedo za pedofilijo svojih duhovnikov in zanje ponavadi izvedo šele, ko nastane škandal. Temu nasproti je potrebno postaviti izjavo dr. Sajeta, tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference, ki je v nekem intervjuju (Mag, 11.10.2006) izjavil, da ima cerkev (KC) učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov. Če ima KC učinkovit pregled in nadzor nad delom svojih duhovnikov, potem je iz tega mogoče sklepati, da dobro ve, kateri duhovnik spolno zlorablja otroke. Ker gre za dve različni izjavi o isti stvari, se postavi vprašanje, kdo ima prav: dr. Stres, ki pravi, da škof za cerkveno pedofilijo izve šele takrat, ko nastane škandal, ali dr. Saje, iz besed katerega jasno izhaja, da cerkev, torej tudi škof, dobro pozna svoje duhovnike, iz česar je mogoče sklepati, da ve za njihove spolne zlorabe otrok še pred nastankom škandala? Kdo ne govori resnice? Ker je cerkev pravi mojster v nadzoru nad ljudmi, se je mogoče bolj nagibati k besedam dr. Sajeta, še posebej zaradi tega, ker njegovo izjavo cerkev ni demantirala. Ali mogoče besede dr. Stresa služijo olepševanju podobe cerkve v javnosti in s tem zavajanju, v čemer je cerkev pravi mojster?

Ko je bil sedanji papež v letu 2008 na obisku v ZDA, je med drugim dejal, da v cerkvi ne more biti več prostora za pedofile in da bodo iz nje izključeni. Ker je v Sloveniji že nekaj pravnomočno obsojenih duhovnikov, npr. Frantar, Žnidarič, se postavi vprašanje, ali je KC v Sloveniji omenjena duhovnika že izključila iz cerkve? To bi namreč moralo biti narejeno glede na papeževe besede o izključitvi pedofilov iz cerkve. Če da, zakaj o tem ni obvestila javnosti, saj je bila papeževa izjava o izključitvi javno objavljena, če pa ne, ali ne deluje v nasprotju s papeževo voljo. Ali pa so bile mogoče papeževe besede o izključitvi pedofilov samo pesek v oči javnosti in duhovniki pedofili ne bodo izključeni iz cerkve?

V omenjenem intervjuju v Delu je dr. Stres tudi dejal, da v Sloveniji predstavljajo darovi vernikov okrog 80% sredstev za delovanje cerkve, neko malenkost pa primakne še država. Kot je javno objavila KC, so bili npr. prihodki škofij v letu 2008 okoli 25 milijonov evrov, iz informacij javnega značaja pa je razvidno, da je država v letu 2008 transferirala cerkvi, na kakršni koli pravni podlagi, kakšnih 20 milijonov evrov, če ne še več. Ker je 20 milijonov bistveno več kot nekaj malega glede na 25 milijonov prihodkov slovenskih škofij, je jasno, da zadeve ne gredo skupaj. Ali ne drži izjava dr. Stresa, da država za zadovoljevanje cerkvenih potreb primakne samo nekaj malega, ali pa prihodki škofij niso vsi prihodki KC v Sloveniji, kot bi bilo to sklepati iz dejstva, da je npr. cerkev za leto 2008 objavila samo prihodke škofij. Mogoče pa prihodki škofij sploh ne zajemajo prihodkov župnij, ki so del škofij, ali redov, karitasa, opus dei in drugih. Če je temu tako, ali niso bili potem prihodki cerkve v Sloveniji v letu 2008 bistveno večji kot 25 milijonov evrov, na kar namiguje cerkev z javno objavo samo prihodkov škofij. Če država primakne samo neko malenkost, kot to pravi dr. Stres, ali niso bili potem prihodki cerkve v letu 2008 kakšnih 100 milijonov evrov ali še več? Če je temu tako, ali katoliška cerkev, s tem, ko javno objavlja samo prihodke škofij, ostalih cerkvenih organizacij pa ne, namerno zavaja javnost?

Koliko časa bo cerkev še vlekla ljudi in državo za nos? Koliko časa bo še moralo revno ljudstvo financirati super bogato cerkev, cerkev, katere premoženje se po svetu ocenjuje na več 1000 milijard evrov, v Sloveniji pa na več milijard evrov?

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in

Vlado Began, pooblaščenec društva

V ljubljanski nadškofiji je bil umeščen nov nadškof. Maše oz. verskega obreda umestitve novega nadškofa se je udeležil tudi slovenski državni vrh. V cerkvi je bilo mogoče videti predsednika države, vlade in SAZU, ljubljanskega župana, predsednika vrhovnega sodišča, načelnika generalštaba Slovenske vojske in druge.

Katoliška cerkev je po ustavi ločena od države. To pomeni, da mora biti država do nje nevtralna. Med drugim to pomeni tudi, da se država oz. njeni predstavniki ne smejo udeleževati verskih obredov te cerkve. Zato je nerazumljivo, da so se umestitve novega nadškofa udeležili predstavniki slovenske države. Ali se niso s tem priklonili novemu nadškofu oz. cerkvi, torej zasebni organizaciji, ki niti ne priznava pravnega reda Slovenije, če je v nasprotju z njenimi evangeliji? Ali niso s svojo udeležbo priznali primat katoliške cerkve nad slovensko državo? Cerkve, katere nauk v mnogočem krši slovensko ustavo, saj npr. ne priznava pravice do življenja, poleg tega pa krsti otroke brez njihovega soglasja, kar je huda kršitev svobode vesti, ki je ena temeljnih pravic po ustavi. Namesto da bi predstavniki države v skladu s svojimi dolžnostmi cerkveni nauk in cerkvena dejanja spravili v ustavni okvir, hodijo na njene verske prireditve in se ji s tem klanjajo ter tako krepijo njeno pozicijo. Ali ni slovenski državni vrh cerkvi s svojo udeležbo na verskem obredu umestitve nadškofa in svojimi izjavami ob tem namignil, da ji bo še bolj popuščal, kot ji je sedaj in da bo dobila to, kar zahteva. Še več denarja, kmalu tudi državno financirano vojaško škofijo, nato verouk v javni šolski prostor, kasneje kaj drugega, na koncu pa oblast v Sloveniji. In vse to ob načelu ločitve države in cerkve.

Slovenski državni funkcionarji predstavljajo državljane Slovenije. Med njimi so tudi prakristjani, protestanti, judi in pripadniki mnogih drugih ver ter ateisti. Tudi vse te predstavlja državni vrh in mora zato delovati tudi v njihovem imenu. Državni vrh se je s tem, ko se je udeležil spornega verskega obreda, le-tega udeležil tudi v imenu prej navedenih skupin državljanov. Ali je imel soglasje, da se lahko v njihovem imenu udeleži njim tujega verskega obreda? Katerega se mnogi sami sigurno ne bi udeležili! Če ga ni imel, ali ni kršil njihove svobode vesti? Ker je malo verjetno, da bi imel omenjeno soglasje, je jasno, da je državni vrh kršil ustavno določilo glede svobode vesti, vsaj na simbolni ravni. S tem je državni vrh pokazal, da mnogim državljanov ne priznava svobode vesti, s čimer se je izenačil s katoliško cerkvijo, ki tudi ne priznava te svobode, kar je razvidno vsaj iz tega, da krsti dojenčke. Pa čeprav celo v svoji bibliji omenja Jezusove besede, ki je rekel, da se naj prvo uči in nato krsti.

Vse to pa ni kršitev samo svobode vesti, temveč tudi poniževalno in diskriminatorsko do mnogih nekatolikov, saj so ti samo orodje političnih iger med državo in cerkvijo. Tako se je državni vrh vključil tudi v evangelizacijo Slovenije, ki jo vrši cerkev. In to na žalost tudi s pomočjo države, ki poleg tega, da se udeležuje verskih obredov, še sofinancira mnoge cerkvene dejavnosti s preko 10 milijonov evrov letno, v letu 2008 kar s okoli 20 milijoni, pa čeprav je premoženje katoliške cerkve v Sloveniji vredno več milijard evrov, na svetu pa več tisoč milijard.

Škoda, da državni vrh ni sledil zgledu direktorja urada za verske skupnosti, ki se, kar je v skladu z ustavo, ni udeležil verskega obreda umestitve novega nadškofa. Državni vrh je s tem pokazal svojo servilnost organizaciji, katere zgodovina je polna krvi in ki še do danes ni preklicala svojega nauka, ki je to povzročil.

Državni vrh je s svojo udeležbo pri maši mnoge ljudi prizadel. Ali se jim bo opravičil? Če ne, ali še bo imel njihovo zaupanje? Ali še bo veljal za verodostojnega?

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in Vlado Began, pooblaščenec društva

V reviji Ona (5.1.2010) je bilo objavljeno pismo bralke, v katerem citira škofa Slomška na temo izobešanja razpel po domovih in vzgojnih ustanovah. Iz škofovega izvajanja se da razbrati, da so zanj divjaki vsi, ki nimajo v svojih domovih izobešenega križa s truplom Jezusa Kristusa.

Navkljub škofovi bojazni nad našo nevernostjo še vedno po domovih visi polno razpel. Delno se to dogaja iz prepričanja ljudi, da s tem častijo Boga, delno pa preprosto iz nekritičnega pogleda na to tisočletno evropsko tradicijo.

Tiste hiše, v katerih so ljudje verni, hkrati pa se v kuhinjskih loncih prekuhavajo in cvrejo trupla živali, gotovo niso krščanske, temveč katoliške. In tistim na nek žalosten način razpelo tudi pristoji.

Krščanstvo je bilo s strani Vatikanske države dokončno zatrto nekje po letu 1.000 našega štetja, saj sta zadnji dve križarski vojni bili usmerjeni ne v Bizanc, temveč proti katarom in bogomilom na ozemlju današnje Francije in Balkana, ljudstvoma, ki sta resnično živeli po nauku in načelih Kristusa in ne papeža. Papeška vojska je na papežev ukaz pobila cela mesta z namenom dokončnega izkoreninjenja zadnjih zametkov pravega Kristusovega nauka, da se je lahko nato v Evropi dokončno uveljavila potvorjena varianta verovanja, ki spodbuja najnižje strasti, tudi prehranske, in kjer njeni protagonisti kopičijo bogastvo v večji meri, kot katera koli druga posveta organizacija.

Toliko o krščanskih hišah, ki to niso, saj jih krasijo katoliški simboli mučenja in trpljenja, ki so ustrezen simbol te cerkve, nikakor pa ne simbol Jezusa Kristusa in njegovega miroljubnega nauka, miroljubnega tako za ljudi, kot za živali.

Simbol razpela se je uveljavil šele stoletja po Kristusu in utrdil z ustanovitvijo rimske državne religije, to je Katoliške cerkve, ki s svojim zgledom in delovanjem ne sledi Kristusovim naukom, temveč deluje ravno v nasprotno smer. Razpelo predstavlja in je simbol komuniciranja Katoliške cerkve s preprostim človekom skozi celoten čas njenega obstoja.

Novi nadškof in metropolit Stres se zavzema za ponovno učvrstitev katolicizma v Sloveniji. In bivši nadškof Uran je bil verjetno iz tega položaja odstranjen, ker je bil v tem pogledu premalo nasilen. Na primeru vodenja RKC s strani gospoda Rodeta in sedanjega našega ne-pokončnega odnosa glede meje s Hrvaško Vatikan zlahka vidi, kje smo šibki. Nimamo hrbtenice, da bi se uprli počasnemu prefinjenemu nasilju, ki nas s postavljanjem pred izvršena dejstva počasi politično razorožuje ter ekonomsko in ozemeljsko siromaši.

Koliko časa potrebuje človek, da dojame to preprosto igro, je včasih kar nerazumljivo. Še posebej zato, ker je danes na voljo toliko zgodovinskih virov, ki pričajo o tem, da simbol razpela ni predstavljal in ne predstavlja nič dobrega za človeka in njegovo življenje.

Je pa treba priznati, da se je takšna politika Vatikanu že bogato obrestovala. Zato si nadškof tudi upa zahtevati izobešanje simbolov mučenja na zidove naših šol. In marsikdo v Sloveniji temu celo nekritično prikimava, saj je to doživljal v svoji mladosti in se je na to navadil ter postal nekritičen.

RKC s takšnimi zahtevami želi Kristusa le še bolj čvrsto pribiti na križ, saj se ji zdi, da se ji Kristus v Sloveniji počasi snema z žebljev. Omenjena cerkev je vendarle sodobna naslednica farizejev, tistih farizejev, ki so Kristusa resnično pribili na križ. Kristus, največji prerok vseh časov, ki je razlagal pravico in resnico, je bil nevaren tedanji cerkvi in je nevaren tudi sedanji, saj s svojim zgledom in učenjem nudi Cerkvi neljubo ogledalo pri njeni borbi za vpliv, oblast in lagodno življenje na plečih neukih, zavedenih in prestrašenih vernikov.

Novi nadškof ve, da izobešanje križev v naših šolah ne bo šlo skozi, vendar stavi na to, da se bo v naši deželi zaradi pomiritve ‚skaljenih odnosov‘ slej ko prej iskala srednja pot, to pa pomeni, da se Katoliški Cerkvi zopet nekaj da. In če to počneš dovolj pogosto, se tudi iz polovičk da zgraditi, kar si v končnem želel, to pa je v našem primeru ponovna nadvlada katolicizma nad državo in civilno družbo, kot je to še vedno v zahodni Evropi, kjer vpliva cerkve ni oslabil drugi antipod pravice in resnice, to je komunistični režim.

Slovenija bi morala v takšnih primerih reagirati zelo ostro. Za vsako takšno nelegitimno, vendar javno izpostavljeno izjavo visokega cerkvenega dostojanstvenika bi morala nasilni cerkvi vzeti del že pridobljenih „pravic“, pa bi se slednja hitro umirila in prenehala s svojimi nečednimi zahtevami.

Če se želimo podobnim pritiskom v bodoče izogniti, je oster odziv s strani naše države gotovo smiseln in upravičen, dvomim pa, da bodo to sprevideli tudi naši veljaki v vladi, ne glede na to, ali so trenutno na oblasti ‘levi’, ali ‘desni’.

Pustimo se presenetiti….

Tomaž Grom, Vrhnika

Če vodstvo nekaterih šol in vrtcev resnično misli, da ima lov pozitivno sporočilo za naše otroke, ali bi enako razmišljali, če bi lovec prišel v razred s puško in nožem, pred učenci ustrelil ali celo obstrelil žival in jo potem do konca ubil, odrl in razkosal.

Tomaž Grom, Vrhnika

Človek se vpraša, kje so korenine našega bestialnega odnosa do živali in celotne narave? Del odgovora na to vprašanje mogoče ponuja naslednje javno pismo Društva za osvoboditev živali in njihove pravice:

V Večeru je bil dne 12.12.2009 objavljen intervju z novim ljubljanskim nadškofom Stresom. Ta je v intervjuju med drugim dejal: “Napet odnos med državo in Cerkvijo povzroča nujno politizacijo. Toda za to nismo mi krivi, ampak politika. Če bi slovenska politika zadeve s Cerkvijo že uredila, tako kot so jih drugod, ne bi bilo konfliktov. Niti potrebe po cerkvenem liderju. Kdaj je nujen vojskovodja? V vojnem stanju! Ampak tega vojnega stanja nismo mi povzročili. Povzroča nam ga oblast. In javno mnenje.”

Iz Stresovih besed je mogoče zaključiti, da obstaja vojno stanje med katoliško cerkvijo in slovensko državo in da je to povzročila Slovenija. Ni mogoče najti besed, s katerimi bi se dalo opisati neverjetne Stresove besede: Slovenija naj bi ustvarila vojno stanje z Vatikanom oz. katoliško cerkvijo. Resnica pa je seveda ravno obratna. Če res obstaja vojno stanje med Slovenijo in Vatikanom, je to stanje povzročila ravno cerkev oz. njena matica Vatikan. Ta že ves čas napada Slovenijo in zahteva verouk v javne šole, zahteva še več državnega financiranja lastnih dejavnosti, zahteva nove konkordate, zahteva s strani države financirano vojaško škofijo, ponižuje Slovenijo in njene državljane, … Poleg tega cerkev sploh ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z njenimi evangeliji, njen verski nauk pa je v globokem nasprotju s slovensko ustavo (krst dojenčkov, še vedno veljavna katoliška smrtna kazen, poniževanje žensk, drugače verujoči nimajo pravice do življenja, …). Ker naj bi bilo vojno stanje v Sloveniji, je tudi logično, da ga je lahko povzročila samo cerkev, saj Slovenija ne more napasti Slovenije oz. sama sebi povzročiti vojnega stanja. Skratka, Vatikan že ves čas smatra Slovenijo za svojo kolonijo, kjer želi slej ali prej ustvariti cerkveno državo in to s tendenco, da bo v njej vladala zelo krvava stara zaveza. Ta, ki je že ves čas v glavnem podlaga za cerkveno nasilje v družbi. In ki z Bogom vsekakor ne more imeti nobene zveze. Slovenija hlapec, Vatikan gospodar. Kdaj se bo slovenska politika oz. javnost zbudila?

V istem intervjuju je vatikanski vojskovodja, kot je v bistvu Stres sam sebe imenoval, še dejal, da se cerkev brani, je v šibkejšem položaju, nima oblasti. Sedaj je cerkveni vojskovodja javno med vrsticami povedal, kaj cerkev želi v Sloveniji: OBLAST. In do te očitno hoče priti, če ne zlepa, pa zgrda oz. s pomočjo vojnega stanja. Na vsak način jo hoče imeti. Zakaj? Najmanj zato, da se polasti davkoplačevalskega denarja. Ne zadoščajo ji tisoče in tisoče milijard, ki jih ima po vsem svetu, ne zadoščajo ji milijarde, kolikor je vredno cerkveno premoženje v Sloveniji.

Če je v Sloveniji res vojno stanje med Vatikanom in slovensko državo, morajo državni organi takoj reagirati. Potrebno bi bilo razmisliti o tem, da se obvesti OZN o napadu na Slovenijo, pa tudi pakt Nato, da se ustrezno aktivira severnoatlantska pogodba. Takoj bi bilo potrebno razpustiti katoliški vojaški vikariat v Slovenski vojski, saj je to trojanski konj, odstraniti teološko fakulteto iz državne univerze in prenehati kakršno koli državno financiranje katoliške cerkve. Še posebej pa bi bila važna prepoved delovanja katoliške cerkve v Sloveniji v smislu 12. člena Zakona o verski svobodi. Če je v Sloveniji res vojno stanje med Vatikanom in slovensko državo, potem tudi ni jasno, kako se lahko vatikanski agresorji s svojim vojskovodjem na čelu prosto sprehajajo po slovenskih ulicah.

Zadnji čas je, da slovenski politični vrh na čelu s predsedniki Türkom, Gantarjem in Pahorjem reagira ter zavaruje suverenost Slovenije in njenih državljanov oz. ljudstva. Plačan je zato, da deluje za blaginjo Slovenije in ne Vatikana. V ta namen so mnogi tudi prisegli.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in

Vlado Began, pooblaščenec društva

Tudi slovenski duhovniki so pobijali partizane

in njihove zaveznike

Na strani http://www.vecer.com/clanek2009112505488942 so objavili pismo gospoda Ivana Urbančiča iz Mirne, ki prejema številne obtožbe, da so se partizani med osvobodilno vojno borili proti veri in krščanstvu. „Kakšna laž! Če bi bilo to res, v partizanskih enotah ne bi imeli duhovnikov. Edina resnica je, da smo se borili proti takratnim izdajalskim cerkvenim oblastnikom Ljubljanske pokrajine, ki so prostovoljno pomagali okupatorju. Z njihovim dovoljenjem so na cerkvenih zvonikih postavljali gnezda z mitraljezi in ostrostrelci. Krivi so, ker so s prižnic zahtevali od mladih fantov, naj se priključijo domobranskim enotam pod poveljstvom okupatorja in gredo v izdajalski boj proti lastnemu narodu,“ piše Urbančič, ki pa je pozabil omeniti, da so tudi nekateri duhovniki pobijali partizane in njihove zaveznike. Več podatkov o tem je zbral Ivan Jan v knjigi Škof Rožman in kontinuiteta. Spodaj so objavljeni odlomki.

Med vojno usmrčeni duhovniki niso bili nedolžne žrtve kot trdi cerkev

Leta 1994 je pri Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, posvečena duhovnikom, »žrtvam komunističnega nasilja« v času okupacije. Ti usmrčeni duhovniki so prikazani kot povsem nedolžni, za Slovence, vero in Cerkev zelo zaslužni ljudje. Kot bi bili usmrčeni zgolj zato, ker so bili duhovniki in ostri nasprotniki komunizma ter brezbožnega partizanstva. A bili so tudi ovaduhi, izdajalci, sokrivci za umore in mnoge žrtve. Med njimi so bili tudi oboroženi kurati belogardističnih in domobranskih enot. O vsem tem obstajajo avtentični okupatorjevi dokumenti, in še veliko živih prič.

Tako se dandanes namesto spravnih opravil med nas dodatno uvaja in oživlja sovraštvo, ki ga je že tako preveč. Palme mučeništva je nova knjiga potvarjanja zgodovinskih resnic.

Pokojni nadškof dr. Šuštar je knjigi Palme mučeništva posvetil naslednje besede: »Knjiga, ki jo imate v rokah, je bila sestavljena in izdana predvsem v blag spomin našim duhovnikom, ki so končali svoje življenje v tako različnih okoliščinah in so tako odlično izpričali zvestobo svojemu narodu…«

Duhovniki so ustanavljali tudi belogardistične postojanke

Pri uničevalnem delu so fašistom pomagali belogardistični vodniki in ovaduhi, med katerimi so bili najbolj vneti taki duhovniki, kot je bil župnik Viktor Turk v Begunjah nad Cerknico. On je na Notranjskem ustanovil prvo belogardistično postojanko. Podoben župnik je bil Anton Hren, ki je v tem času osnoval belogardistično postojanko v Novi vasi na Blokah. Med ofenzivo so predvsem župniki snovali postojanke na Rakitni, pri Sv. Joštu, v Starem trgu in drugod.

Obsojenci so pred smrtjo morali poljubiti duhovnikov križ

Med italijansko ofenzivo poleti leta 1942 so Italijani in porajajoči se belogardisti v Ljubljanski pokrajini pogosto streljali ne le ujete partizane, temveč tudi civilno prebivalstvo. Da bi bil cinizem še hujši, so zločinci smrtne obsodbe pisali s poljubom križca, ki ga je obsojencu ponudil vojaški duhovnik.

Menih Stane Kukovica je poklal na desetine ljudi

Nekaj tistih križcev, ki jih je škof Rožman blagoslovljene prinesel od papeža, so dobili tudi belogardisti na Sv. Urhu. Med tistimi, ki jih je »potreboval« največ, je bil razvpiti Stane Kukovica. Pobil in poklal je na desetine ljudi in jih pri tem nepopisno mučil. 8. avgusta 1944 je Stane Kukovica vložil prošnjo za povišanje iz kaplarja v podnarednika. Njegov četni poveljnik nadporočnik Ivan Vrhovec ga je priporočil takole: »Ker je imenovani neustrašen borec, discipliniran in tudi moralno dober vojak in kot tak za vzgled tudi drugim v četi, prosim in predlagam, da se kaplarju prizna čin narednika.« Avgust Cankar, ki je tudi storil veliko zločinov, je Štefaniji Ravnikar Podbevšek pripovedal, da je Kukovica vsak večer, ko se je stemnilo, z dolgim nožem tekal okoli vrhovske cerkve in vpil: »Kaj ne bo nocoj nikogar, da ga zakoljem!« Po Cankarjevem mnenju brez klanja sploh ni mogel več živeti.

Škof Rožman je podelil zločincem križce za blagoslavljanje žrtev, preden so jih ubili

Najhujše bogokletje – po izjavi domobranskega častnika dr. Branka Jana, pa je bila izročitev okoli 600 rožnih vencev in križcev, ki jih je blagoslovil sam papež, namenjeni pa so bili slovenskim protikomunističnim borcem! Škof je prevzel tudi te križce in rožne vence z blagoslovi! A kakšni zločinci so jih dobivali v priznanje, naj pove samo primer Staneta Kukovice, belogardistično-domobranskega klavca na Sv. Urhu. Ko se je jetnici Angeli Habičevi konec novembra 1943 na Sv. Urhu hvalil s svojimi zločini, je rekel: »Pa nikar ne misli, da so tisti, ki jih jaz ubijem, pogubljeni. Poglej!« Iz žepa je potegnil kakih 10 cm dolg srebrn križec in dejal: Tega sem dobil od škofa. Sam papež ga je blagoslovil. Vsakomur ga pokažem, preden ga ubijem. Kdor pred tem križcem zmoli kesanje in nekaj očenašev, dobi popoln odpustek…«

Številni duhovniki so bili oboroženi

Tako tudi glavni belogardistični domobranski kurat, duhovnik prof. dr. Ignacij Lenček, ki ga je na to mesto postavil sam škof. Da je bilo tako, priča Lenčkova prošnja italijanskemu poveljstvu za upravičenost nošenja orožja. To, kar je delal od škofa Rožmana imenovani glavni kurat dr. Ignacij Lenček, je delal tudi v škofovem imenu, pri čemer ga škof nikoli ni ustavil! Sicer pa so imenovani kurati, kaplani in župniki sami izjavljali, da »smo delali samo to, kar sta mi (nam) ukazala prevzvišeni škof Gregorij Rožman in Sveti oče papež!« To je izjava urhovskega kurata Petra Križaja, ki je mučil in ubil vrsto ljudi, med njimi tudi ženske. Ta kurat je bil na oborožitev tako ponosen, da je z revolverjem za pasom tudi maševal in pridigal, grozil in počenjal razne grdobije. V knjigi je opisano tudi kako se je obnašal med mašo v nedeljo 22. novembra 1942, citiram: »Na oltar je, kot običajno, na eno stran obredne knjige položil bombo, na drugo pištolo. Ko je odhajal s prižnice, je s seboj vzel pištolo in jo položil kraj sebe na rob prižnice. Med pridigo je tolkel po nji, jo jemal v roke in grozil vsem, »ki so proti veri in bogu«. To je storil večkrat. Sicer pa o kuratih in njihovi oborožitvi pričajo italijanski dokumenti.

Pretresljive zgodbe o zločinih duhovnika Križaja

Kurat Križaj je ubil Ivano Bricelj Hrastarjevo, sodelavko OF in partizanov iz Bizovika. Na njen grob je prva prihitela Marija Štefančič. Belogardisti so jo videli in o tem takoj obvestili Petra Križaja. Kurat je odhitel na njen dom in jo skušal pripraviti do tega, da bi se mu spovedala…Ker je Križaj uvidel, da ne bo opravil nič, se je tresoč od jeze pognal v že priletno žensko in začel po njej divje udrihati. Udaril je, kamor je priletelo, in kričal: »Te bom že v kraj spravil, prasica partizanska!« Za Križajem so potem pridrveli še Capudrovi belogardisti. Capuder je tako divje pretepal Štefančičevo, da je bila vsa črna od podpludb. Peter Križaj je stal poleg, metal vanjo kamenje in ji pljuval v obraz…

Mučenja Erne Zrimšek se je udeležil tudi Križaj. S pestjo jo je pobil na tla in razbesnjen kričal: »Tako se naredi s tako svinjo!« Kurat Peter Križaj je vneto sodeloval tudi v božičnih racijah 1942. Hodil je po hišah svoje občine in ljudem »napovedoval aretacije v Kristusovem imenu.«

Jezne ženske so pred škofijskim dvorcem razgnali z vodnimi curki

Največje ženske demonstracije v Ljubljani so bile 21. junija 1943, ki se jih je udeležilo okoli tisoč žensk (a raje več). Najprej so demonstrirale pred vladno palačo z zahtevo po izpustitvi internirancev, a jih je italijansko vojaštvo razgnalo. Zato so odšle pred škofijski dvorec, od tam pa so bile razgnane – z vodnimi curki.

Kaplan Mirko Gande: »Še bodo jokale partizanske matere!«

Šentlenarški kaplan Mirko Gande je tik pred begom 6.maja 1945 z urhovske prižnice križal in grozil: »Vrag se je strgal z verige« Toda pomnite, ne za dolgo. Še bodo jokale partizanske matere!« Tudi v gradu Lisičje pri Škofljici so domobranci mučili in pobijali ljudi iz ljubljanske okolice. Poveljnik je bil semeniščnik Janez Benko iz Vrbljenja na Barju. Tu so mučili veliko žensk, ki jih je kruti poveljnik poznal osebno. Znana kurata, ki sta jim tudi s spovedmi hotela izsiliti razna priznanja, nista uspevala. Zato jima nista dajala ne odveze in ne hostij, ampak so jih postrelili.

Vsi obtoženi duhovniki so v belo gardo šli s škofovim dekretom

Strahotne so bile slike na razpravi, ki so še enkrat pred očmi ljudstva in svetovne javnosti razkrile zločine duhovnikov, ki so bolje vihteli brzostrelke kot monštrance«… Tožilec je med drugim navedel: »Obtoženi Rožman je na eni strani postavil vso svojo cerkveno avtoriteto v službo tega cilja (za bolj proti partizanom in »brezbožnemu komunizmu«), na drugi strani pa mobiliziral ves cerkveni aparat v ta namen. Izdajalski duhovniki, ki jih je ljudska oblast zasačila pri zločinskem delovanju, kaplani Šinkar, Mavec, Križaj in drugi, so vsi potrdili: »V belo gardo sem šel s škofovim dekretom…«

Kako veliko moč in možnost ter vpliv na duhovščino in ljudi za drugačno obnašanje je imel škof Rožman, je razvidno tudi iz njegovega obnašanja že poleti in jeseni 1941. Že tedaj je po Notranjskem in Dolenjskem pridno obiskoval svojo duhovščino ter župnikom in kaplanom naročal, naj bodo z »italijanskimi oblastmi prijazni in uslužni«. Mimogrede pa jih je odvračal od že začetega narodnoosvobodilnega gibanja, kajti veliko duhovščine ni bilo za okupatorje in marsikdo bi se vključil v OF. Da je bilo tako, govori primer kočevskega dekana Petra Flajnika: »Škof Rožman je bil jeseni 1941 leta osebno pri meni in mi je naročil, da ne smem sodelovati z OF. Kot disciplinirani duhovnik sem ga ubogal in sem vedno bolj prehajal v roke okupatorja in do sodelovanja z njim.«

Zaradi hujskanja duhovnikov je mnogo ljudi od partizanov prestopilo k domobrancem

Slavko Krek o duhovščini: »Domobranski duhovniki so, izrabljajoč versko naziranje Gorenjcev dokazovali, da na podlagi katoliške dogmatike sodelovanje s komunistično partijo ni mogoče. Eden izmed odločilnih faktorjev glede pošiljanja takih duhovnikov na Gorenjsko je bil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman…« Iz poročila Centra gorenjskega domobranstva z dne 4.12.1944 zvemo tudi, da je bila v nedeljo, 3. decembra v Vodicah maša, o tem pa piše: »…Med sv. mašo je bila pridiga, po sv. maši pa govor pred cerkvijo zbranim ljudem. Govor je bil tako lep in prepričevalen, da je nek navzoč nemški poveljnik rekel, da tak duhovnik lahko komunistom škoduje več kot pa deset tisoč nemških vojakov.« S tem je povedal več, kot zdaj lahko mi. Vernost ljudstva je bila nepopisno zlorabljena. Del ljudi se je tako pod takim vplivom spreminjal v nasprotnike partizanov.«