Biblija, cerkev, NSI in družinski zakonik

Datum objave: 11.04.2015 ob 23:02
Kategorija: miks | Tagi : , , , , |

KAJ SO »KRŠČANSKE VREDNOTE«? JE STARA ZAVEZA NJIHOVA REFERENCA ZA ZAKONODAJO?

Ta vprašanja Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve javno postavlja stranki NSI, katera ves čas poudarja, da se zavzema za krščanske vrednote in jih kot stranka tudi predstavlja v javnosti. Ne dolgo nazaj smo bili priča polemiki pri spreminjanju novele zakona o družinskem zakoniku. RKC želi biti pri tem zakoniku krona zakona. Poslužuje se vseh metod, s katerimi bi preprečila nov družinski zakonik.  Preko škofovske konference je nagovarjala (bolje rečeno hujskala) ljudi, naj organizirano zbirajo podpise za nov referendum, s katerim bi preprečili spremembo zakonika. Po vseh župnijah so duhovniki nagovarjali ljudi, naj organizirajo skupne prevoze do posameznih upravnih enot, kjer bi opravili svojo  krščansko dolžnost, itn… Pa to ni razlog, zaradi katerega se je društvo odločilo postaviti javna vprašanja stranki NSI.

Gospa Irena Vadnjal, predsednica strokovnega odbora NSI za kulturo hkrati pa tudi članica stranke NSI, je na blogu omenjene stranke zapisala oz. citirala odlomke stare zaveze, kjer gre za zob za zob.

Zapisano je bilo: »Če moški leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena, naj njuna kri pade nanju« (SSP, 3MZ 20, 13). Je to referenca za sodobno zakonodajo RS? Sprašujemo se: Kaj je pri tem naredila država, vlada, predsednica stranke NSI?

NIČ! Stranka NSI je  omenjeni citat umaknila s svojega spleta in »v izogib dilemam pojasnila, da gre v komentarju za osebna stališča piscev«.

Sprašujemo se: Ali je to odgovor učiteljice prvega razreda OŠ otroku, ki je svojo učiteljico zasačil pri nemoralnem dejanju?

Nekdo, ki je članica neke stranke in piše citate stare zaveze v zvezi s spremembo družinskega zakonika,  ki jih stranka objavi na svojem spletu, ne more biti pisec osebnega stališča, pač pa javna osebnost, ki predstavlja stranko in njena stališča. Če pa naša trditev ne drži, potem ta  članica nima kaj iskati v stranki in bi predsednica stranke morala ukrepati.

V oddaji » EPILOG« na POP TV je voditeljica oddaje postavila gostom oddaje vprašanja glede citatov stare zaveze in skušala dobiti odgovore o resnosti in odgovornosti takšnih citatov.

Odgovor predstavnice (poslanke) NSI je bil, da gre v tem primeru le za in zgolj za staro zavezo biblije.

Pojasnilo vsem, ki so oddajo gledali ali sodelovali v njej in vsem tistim, ki ne poznajo stare oz. nove zaveze: V katekizmu RKC si lahko preberemo naslednje:..  »stara in nova zaveza svetega pisma je enotna, ker je ena sama beseda, en sam božji odrešenjski načrt, eno samo navdihovanje obeh zavez. Stara zaveza pripravlja novo in nova dopolnjuje staro, obe se med seboj razjasnjujeta«. Pomeni, da v katekizmu RKC obstajata obe in ena ne izključuje druge.

Sprašujemo stranko NSI, ali je res Božji odrešenjski načrt zob za zob, ali je res Božji načrt ubijati, se maščevati, prižigati grmade, mučiti, izobčiti, itn…?  Mogoče pa gre za načrt boga podzemlja!

Bog Stvaritelj s tem načrtom nima nič skupnega. Cerkev se je dvignila nad Boga. Besedo »BOG« samo zlorablja za dosego svojih ciljev, zvesta pa je bogu podzemlja.

Stališče našega Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve je, da stranka NSI ukrepa proti svoji članici in jo izključi iz stranke .

Nedopustno je, da kdorkoli, ki ima tendence po ubijanju, morjenju, mučenju, izobčenju, itd… odloča v imenu vseh državljanov in državljank. V tem primeru so to poslanci in poslanke v DZ RS, kjer pa je prisotna tudi stranka NSI.

Nedopustno je tudi, da v tretjem tisočletju v času napredka, želje po miru, nekdo citira staro zavezo in jo preko stranke plasira v javnost. Izraz »sovražni govor« je premalo.

Za Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

predsednica, Janja Škrjanc

  • Share/Bookmark

Krst kot vsakdanje opravilo

Katoliški krst dojenčkov je v Sloveniji dokaj reden pojav. Mnogi starši dajo otroka krstiti, ne da bi se vprašali, kaj krst sploh je. Zdi se jim nekaj običajnega, nekaj, kar je v skladu s tradicijo. Starši večinoma ne razmišljajo o tem, ali je v otrokovo korist, niti ne razmišljajo o tem, ali je v skladu z ustavo. Slepo verjamejo tradiciji ali cerkvi. Za njih ni sporno, da pomeni krst dojenčka njegov vstop v katoliško cerkev, za njih ni sporno, da otrok postane del cerkve brez svojega soglasja. Za njih ni sporno, da se ga brez njegovega soglasja vzgaja v veri v nekega boga, ki si ga sam ni izbral. Če pa je vse to za njih sporno, pa kljub temu otroka krstijo in vzgajajo v katoliški veri, so to očitno naredili ali iz strahu pred cerkvijo oziroma njenimi grožnjami z večnim peklom ali pa iz kakšnega drugega razloga, za katerega je vprašanje, ali je v korist otroka.

Deset tisoče otrok vsako leto postanejo verniki katoliške cerkve brez svojega soglasja. V zgodovini Slovenije je bilo takšnih otrok na sto tisoče, na svetu stotine milijonov. Sploh niso imeli možnosti, da bi se izrekli, ali želijo vstopiti v cerkev ali ne. Ni jim bila dana možnost, da bi preverili, v kakšno organizacijo bodo prišli. Ni jim bila dana možnost, da bi preverili, ali v resnici drži ugotovitev znanega zgodovinarja Karlheinza Deschnerja, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev.« Ni jim bila dana možnost, da bi slišali za izjavo Jezusa, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti. (Mt 28,19)

Ko mnogi dojamejo, da so bili prevarani in izstopijo iz katoliške cerkve, jih cerkev izobči, torej prekolne in pošlje v večni pekel, vpiše pa jih tudi v knjigo odpadnikov iz katoliške cerkve. Izkoristili so svojo ustavno pravico do izstopa iz verske skupnosti oziroma do svobode vesti, v zameno pa so od cerkve dobili izobčenje in večni pekel. Država pa ob takšnem ponižanju lastnih državljanov s strani tujca – cerkev je namreč tuja organizacija, saj ima svoj sedež v Vatikanu – molči. Čeprav so iz cerkve formalno izstopili, pa še vedno imajo dolžnosti do nje, saj velika večina le-teh z izstopom ne preneha, kar pa ne velja za pravice, te pa seveda prenehajo. Kot v časih suženjstva. Zaradi krsta, ki v dušo vtisne neizbrisno znamenje, seveda po nauku cerkve, so z njo povezani tudi po izstopu. Enkrat vernik, vedno vernik, izhaja iz katoliškega nauka. Mnogi pozneje, ko odrastejo, ne dojamejo, kje se nahajajo in v njej ostanejo do smrti. To je po svoje razumljivo, saj so od vsega začetka, preko verouka, verskih obredov in drugih verskih dejavnosti, indoktrinirani s katoliškim naukom.

Otrok, ki hodi k verouku in se seznanja na primer s krvavim starozaveznim naukom, je s tem indoktriniran in biblijske zgodbe oziroma slike gredo v njegovo duševnost oziroma podzavest. Nihče natančno ne ve, kako mračni in krvavi biblijski napotki vse do danes vplivajo na otroke oziroma odgovorne v državi in družbi. V bistvu napolnjenost njihovega »verskega volumna« tudi s krvavimi biblijskimi zgodbami oziroma slikami otežuje jasen in objektiven pogled na zadeve in organizacijo, v kateri se nahajajo, ter omejuje svobodno voljo. Zato je bistveno težje spremeniti vero ali postati ateist, kot pa če bi ne bi bilo krsta oziroma vzgoje v katoliški veri. »Kar se Janezek nauči, to Janez zna«, bi bilo mogoče uporabiti v tem primeru. Seveda pa je to odvisno tudi od lastnosti posamezne osebe. Verjetno pa so zelo redki, ki se jim svobodna volja ni zmanjšala zaradi prisilne katoliške indoktrinacije. Krst dojenčku trasira njegovo versko pot. Ta pot pa je lahko zelo trnova, še zlasti, če naleti na pedofilskega klerika ali klerika, ki ga zlorablja na drug način.

Krst dojenčkov tako pomeni odvzem verske svobode, ki jo jamčita slovenska ustava in konvencija o otrokovih pravicah. Velikemu številu ljudi v Sloveniji je bila odvzeta verska svoboda, saj so bili prisilno krščeni in tako niso imeli možnosti, da bi svobodno vstopili v versko skupnost. Nekateri so spoznali prevaro in so zato izstopili iz katoliške cerkve. Pošteno bi bilo, da bi tisti, ki so te ljudi brez njihovega soglasja pahnili v cerkev, iz njihove podzavesti oziroma notranjosti »izbrisali« predvsem tisto versko vzgojo, ki jim je bila vsiljena in ni bila izraz njihove notranjosti oziroma interesov, da bi lahko v nadaljevanju življenja polno in neobremenjeno z negativno preteklostjo izkoristili svojo versko svobodo. Če tega niso sposobni oziroma ni mogoče, potem bi se jim morali vsaj opravičiti in jim povrniti vso škodo, ki so jo utrpeli zaradi verskega nasilja.

Vlado Began (odlomek iz knjige »Resnica in cerkev se izključujeta!«)

Več informacij o knjigi na www.zalozba-planet.si

  • Share/Bookmark

Prepoved krsta dojenčkov

Datum objave: 21.05.2014 ob 17:11
Kategorija: miks | Tagi : , , , , , |

Odprto pismo v zvezi s prepovedjo krsta dojenčkov

Na Peticijo za prepoved krsta dojenčkov se je odzvalo mnogo ljudi. Nekateri to prepoved podpirajo, drugi ne, mnogi so peticijo zavrnili s svojimi argumenti, mnogi pa so jo zavrnili brez argumentov in z žaljenjem članov koalicije.

Eden izmed znanih profesorjev prava je v zvezi s krstom dojenčkov javno izjavil, da gre za simbolno dejanje. Ali gre za simbolno dejanje, če dojenček s krstom postane član oz. vernik cerkve in tudi nova stvar, ki pripada cerkvi ter brez svojega soglasja dobi obveznosti, npr.: poslušen mora biti cerkvenim predstojnikom in materialno podpirati cerkev ter vedno in povsod širiti in braniti vero. Pri vsem tem pa sploh ne more več celovito izstopiti iz cerkve, ker le-ta teh izstopov ne pozna, pri formalnem izstopu pa ga cerkev celo izobči, torej pošlje v večno trpljenje v pekel. Mnogi krščenci so bili času svojega življenja spolno zlorabljeni s strani klerikov. Ali bi se to zgodilo, če ne bi bili krščeni kot dojenčki? In, ali bi si cerkev privoščila mnoga »splošno koristna dela«, ko npr., da od države izterjuje stalen »davek« na račun krščenih, ki jih stalno prikazuje kot svoje člane? Ali bi ji zaupali certifikate in vse izgubili? Bi cerkev dobila nazaj vse in še več v denacionalizaciji? Pa izsilila še številne druge protiustavne ugodnosti?

Katoliška cerkev med drugim pravi, da je pravica do krsta otrok del človekove pravice do svobode vesti, ki jo varuje 41. člen ustave, in ki staršem zagotavlja, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojim verskim in moralnim prepričanjem; omejevanje te pravice staršev pa je poskus omejevanja svobode delovanja cerkve. Cerkvene trditve ne držijo. Starši imajo pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojim prepričanjem, vendar pa ustava točno določa, kaj pomeni starševsko »zagotavljanje« verske vzgoje. Vsebino tega pojma določa zadnji stavek 41. člena ustave (tega cerkev očitno namerno spregleda) in je naslednja: »Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« To pa pomeni, da lahko starši pri izvrševanju pravice do verske vzgoje v skladu s svojim prepričanjem otroke samo usmerjajo, pri čemer mora biti ta usmeritev v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter njegovo svobodo vesti in verske opredelitve. Starši torej ne morejo odločati. To je jasno razvidno tudi iz omenjenega zadnjega stavka, saj je tam govora o svobodi otrokove vesti in verske opredelitve. O tej pravici odloča izključno otrok, ko je dovolj star in zrel, kajti po 16. členu ustave mu svobode vesti ni mogoče omejiti niti odvzeti. Gre za strogo osebno pravico, o kateri ne morejo odločati niti starši. Ker dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje, je treba z versko vzgojo počakati in s tem tudi s krstom, ki je začetek članstva v cerkvi, lahko pa tudi omenjene vzgoje. Ali je v korist otroka, da takoj po rojstvu postane član organizacije, iz katere ne more ven in ki je dokazano zelo obremenjena z zločini, pa še boga so mu vsilili? Korist otroka pa je ustavna kategorija! Zato se tudi ni mogoče strinjati z mnenjem enega izmed namestnikov varuha človekovih pravic, ki je javno izjavil, da je krst dojenčkov pravica staršev.

Pravico do peticije zagotavlja ustava in zato tudi ne more iti za spodbujanje nestrpnosti, kot trdi cerkev, pri čemer seveda tudi vsebina peticije sloni na ustavnih temeljih. Zato je ob tem najmanj čudno, da znana slovenska novinarka pravi, da gre pri prepovedi krsta dojenčkov za neverjeten zdrs v ateistični fanatizem (vsi člani koalicije sploh niso ateisti), ki celo zveni fašistoidno. Če se s peticijo ne strinja, je to njena pravica, vendar pa sta izraza kot butalsko in fašistoidno deplasirana in žaljiva.

Cerkev je v času reformacije krvavo preganjala tiste, ki so odklanjali krst otrok. Očitno se to nadaljuje, vendar z drugačnimi sredstvi.

Koalicija za ločitev države in cerkve

Zanjo: Vlado Began in Herman Graber

  • Share/Bookmark

Peticija: J. Kristus: Najprej učite, nato krstite!

Datum objave: 28.04.2014 ob 23:51
Kategorija: miks | Tagi : , , , , , |

Proti krstu dojenčkov

SMO V 21. STOLETJU, TODA CERKEV ŠE VEDNO PRISILNO VČLANJUJE LJUDI V SVOJO ORGANIZACIJO – PODPIŠI PETICIJO PROTI KRSTU DOJENČKOV Ker se zavzemam za to, da se vsak človek, ko je dovolj star, sam odloči ali se bo vpisal v katoliško cerkev ali ne, sem podpisal to peticijo. Podpiši jo tudi ti na strani:

http://www.locitev-drzave-cerkve.org/peticija-za-prepoved-krsta-dojenckov/

Pobudo vladi glede protiustavnega krsta dojenčkov (tudi neskladnega z vsebino katoliške biblije) je Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve podalo že l. 2008:

http://www.zrtve-cerkve.org/html/krst_dojenekov.html

Peticija za prepoved krsta dojenčkov

dnevnik.si

AVTORJU PETICIJE ZA PREPOVED KRSTA OTROK SPET GROZIJO S SMRTJO – Vladu Beganu, avtorju peticije za prepoved krsta otrok, so katoliški verniki že večkrat grozili s smrtjo. Zadnje primere groženj lahko preberete tukaj:

http://www.locitev-drzave-cerkve.org/komentarji-peticije/.

Že leta 2008 je prejel SMS, kjer mu je anonimni katoliški vernik grozil, da ga bo zaklal.

http://www.dnevnik.si/slovenija/peticija-za-prepoved-krsta-dojenckov

Založba planet – Blog

zalozba-planet.si

Če cerkev ne bi izvajala prisilnih včlanitev v svojo organizacijo (beri: «prostovoljnih« krstov dojenčkov), bi imela po celem svetu le nekaj milijonov članov. S tem pa bistveno manj moči, vpliva in denarja.

Katoliški klerik:

»S svetim krstom je vašemu otroku že nakazana življenjska pot, njegova poklicanost, nakazan je njegov cilj.«

Ali je bila nakazana tudi življenjska pot duhovnikov pedofilov, ki so bili krščeni kot otroci?

Katoliški klerik:

»Zato nas lahko danes, na dan otrokovega krsta, napolnjuje hvaležnost, da je otrok zdrav in da bo danes prejel tudi nadnaravne darove.«

Ni jasno kakšne nadnaravne darove prejme dojenček, če ga župnik polije z vodo iz vodovodnega omrežja.

Več: http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=231

  • Share/Bookmark

Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi?

Datum objave: 9.09.2013 ob 21:59
Kategorija: miks | Tagi : , , , , , |

Zadnje čase je precej pedofilskih škandalov. Storilci so iz zelo različnih poklicev in nacionalnosti. Tudi njihova starost je različna. Občasno policija razkrije dobro organizirane pedofilske združbe, ki se obilno poslužujejo tudi medmrežja. Toda, ko človek bere in posluša medije, dobi vtis, da je daleč največ pedofilov zaposlenih kot kleriki pri Rimskokatoliški cerkvi (RKC). Saj so tudi druge verske skupnosti, kot npr. Evangeličanska cerkev, polne duhovniških pedofilov. Pa tudi med poklici, ki se ukvarjajo z otroki, kot recimo učiteljski, se najdejo pedofili. Toda ob spremljanju pedofilskih afer se zdi, da se nič, nobena ustanova ali poklic, ne more primerjati z RKC in z razširjenostjo pedofilije med njenimi kleriki. Še posebej postane zadeva zanimiva, če človek pomisli, da je večina ljudi v katoliški civilizaciji vzgojena katoliško, pa čeprav so mogoče postali kot odrasli ateisti ali kako drugače verujoči. Torej lahko mirno pedofilskega učitelja prištejemo med laične katoliške pedofile. Podobno kot so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem, natančneje v bivši vojvodini Kranjski, med seboj v državljanski vojni klali domobransko/belogardistični katoliki in partizansko/komunistični katoliki. Brez dvoma so bili partizani 99,99% katoliki, imeli so med seboj tudi duhovnike, ki so občasno maševali. O tem seveda molčita tako slovenska cerkev kot neokomunisti, da o ideologizirani uradni zgodovinski »znanosti« ne govorimo.

Razkrivanje pedofilskosti RKC se je začelo v ZDA in se kot efekt snežne kepe kotali po svetovni RKC. V ZDA so do zdaj zaradi izplačila odškodnin žrtvam duhovniških pedofilov bankrotirale že štiri škofije. Na Irskem je bankrot irske RKC preprečila država, ko je odškodnine izplačala iz davkoplačevalskega denarja – torej so v bistvu žrtve s pomočjo ostalih državljanov izplačale odškodnino same sebi.

Človek se vpraša, ZAKAJ je RKC tak magnet za pedofile? Zaradi celibata? Celibat vsekakor pripomore k še večji razširjenosti raznoraznih iztirjenih spolnih praks katoliških klerikov. Toda glavni razlog take razširjenosti pedofilije v RKC je treba v veliki meri iskati v privilegiranem položaju Vatikana in krajevnih katoliških cerkva. Cerkev je kot država v državi. Do sedaj praktično nedotakljiva. Zakoni in ustava zanjo držijo samo toliko, kolikor sama oceni, da je zanjo dobro. Do izbruha pedofilsko-katoliških afer v severni Ameriki pred par leti dejansko skoraj ni bilo obsojenega pedofilskega zločinca iz vrst RKC. Tudi s pomočjo bivšega papeža Benedikta XVI., ki je kot kardinal Ratzinger na čelu Kongregacije inkvizicije oz. njene sedanje naslednice Kongregacije za nauk vere z okrožnico l. 2000 zaukazal svojim podrejenim strogo prikrivanje pedofilije, v RKC samo premeščajo pedofilske duhovnike iz kraja v kraj. Ne samo, da jih cerkev ne prijavi, ampak jim s tem premeščanjem omogoči nadaljevanje izživljanja nad otroki lastnih vernikov. Če pa kleriški pedofili le padejo v kolesje pravnega sistema države, se z njimi dostikrat ravna »v rokavicah«. Šele v zadnjem obdobju se stvari izboljšujejo. Žrtve se vedno manj bojijo »vsemogočne« privilegiranke RKC in si upajo zahtevati pravico tudi zase. Državni organi pregona pa tudi vedno manj pometajo izpade katoliških duhovnikov pod preprogo.

Če se hoče RKC otresti pedofilov in drugih iztirjencev, bi morala najprej sama zahtevati od države, da jo končno obravnava v skladu z demokratično državno Ustavo. Kot enako med enakimi. Enako tudi v dolžnostih, ne samo privilegirano v pravicah. To pomeni, da lahko država postavi pred sodišče kateregakoli morebitnega katoliškega zločinca, pa četudi sedi na »Petrovem« stolu v Vatikanu in si je v akte svoje institucije zapisal, da je nad državo in njenimi zakoni kot nedotakljivi usmerjevalec zemeljske oble. Le tako RKC ne bo več magnet in pribežališče za spolne iztirjence, ki svojo »maziljeno« službo izkoriščajo za izživljanje bolne sle nad nebogljenimi otroki.

Že sedaj pa ima RKC priložnost, da dokaže, da tudi zanjo velja enakost pred ustavo in zakoni države, še posebej, ker je sedanji papež Frančišek najavil kot prednostno nalogo svojega pontifikata borbo proti raznoraznim zastranitvam institucije, katero vodi. Izgleda, da je vsebina britanske objave škandaloznega navodila bivšega papeža Benedikta XVI. iz l. 2000, ko je bil še veliki inkvizitor, kardinal Ratzinger, o nujnem in doslednem prikrivanju pedofilije v RKC resnična, saj je ni razen zgražanja in pritoževanja javno ovrgel nihče iz vrst RKC oz. vatikanske države Sveti sedež. V kazenskih zakonikih večine demokratičnih držav je zapisano, da je kriminalec tudi tisti, ki sodeluje pri prikrivanju zločina, četudi sam ni storilec. Torej bi morala imeti državna in mednarodna sodišča precej dela s sodno – policijskim razčiščevanjem deleža katoliških velikašev s papežem na čelu pri tako velikem razmahu zločinske pedofilije v vrstah katoliških klerikov.

Kako je položaj cerkve v naši civilizaciji globoko iztirjen in nenormalen, se najbolj vidi ravno pri pedofiliji. Ko odkrijejo pedofila kjerkoli drugje, recimo med učitelji, človek že pri samem sumu pedofilije izgubi službo, ali je vsaj suspendiran, dokler se zadeve pravnomočno ne razčistijo. Pri cerkvenih pedofilih pa se zadeve urejajo bistveno bolj po ovinkih in še to samo v primeru, če cerkvi ne uspe »svojega« pedofila skriti s premestitvijo na drugo delovno mesto v drug kraj.

Dobesedno psihopatsko bolne so razmere tudi znotraj cerkve, ne samo njen položaj v širšem okolju, in to ne samo v Sloveniji. Čeprav je sodelovanje pri prikrivanju zločincev seveda navaden kriminal, še posebej je v nebo vpijoče prikrivanje morilcev otrokove nedolžnosti, človek vsaj poskuša razumeti poskuse neke ustanove, da lastne grehe čimbolj skrije pred očmi javnosti. Še posebej je od uspešnosti takega početja odvisna današnja cerkev, ker argumenta moči praktično nima več, čeprav se zdi, da je cerkveno jahanje države neomajno, tako kot stoletja pred nami. Vseeno bi bilo za pričakovati, da bi nadrejeni kleriki svojega zločinskega kolega skrili na delovno mesto, kjer ne bi imel več možnosti ponovitve skrunjenja v varstvo in vzgojo zaupanih mu otrok. Toda ne, škofovski »dušebrižniki« kriminalcu preprosto omogočijo nadaljnje izživljanje na podobnem delovnem mestu in to toliko časa, dokler dolgega spleta norosti in bolečine z razbitjem oklepa sramu in strahu ne prekine ena od žrtev katoliških pedofilov in zločinca prijavi policiji.

Se pa stvari vseeno počasi, toda sigurno, premikajo v pravo smer tudi znotraj cerkve, čeprav je jasno, da samo zaradi pritiska javnosti in izgubljanja politične moči cerkve. Primer pozitivnih sprememb je odpustitev pravnomočno obsojenega pedofilskega župnika Frantarja iz cerkvene službe. Aleluja, čeprav se zaenkrat Frantarjevim pomagačem pri njegovem dolgoletnem begu pred roko pravice še nič ni zgodilo, se bo mogoče počasi položaj cerkve in njenih uslužbencev le normaliziral oz. izenačil z ostalimi ustanovami tako v očeh pripadnikov cerkve kot tudi ostalih državljanov.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

Praznovanje pomladi na dan svetega Pedofila - letni tek ministrantov

  • Share/Bookmark

Odgovor koalicije na laži cerkvenega imperija

Datum objave: 29.07.2013 ob 22:46
Kategorija: miks | Tagi : , , , , , , |

Odgovori na trditve nasprotnikov davka na vse cerkvene nepremičnine

Ministrstvo za finance je v mesecu juniju 2013 poslalo v javno razpravo predlog Zakon o o davku na nepremičnine. V predlogu je tudi poglavje o davčnih oprostitvah in med njimi ni oprostitev, ki bi se nanašale na verske skupnosti oz. cerkve. Po predlogu zakona bi bile torej vse nepremičnine katoliške cerkve ne glede na namen uporabe obdavčene in to po stopnji 0,5 odstotka. Z omenjenim davkom naj bi država letno pridobila okoli 250 milijonov evrov dodatnih prihodkov. Seveda velja obdavčitev ne samo za katoliško cerkev, temveč tudi za ostale verske skupnosti.

Končno je nek državni organ zmogel toliko poguma, da je podal predlog za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin. Gre za zgodovinsko potezo ministrstva za finance, za kar je potrebno ministrstvu samo čestitati. Predlog je pravičen, pošten in v celoti v skladu z ustavo, še posebej s 7. členom, ki ne dopušča nobenih privilegijev katoliški cerkvi, torej niti ne davčnih. Očitno upošteva tudi neizmerno bogastvo katoliške cerkve. Poleg tega je treba poudariti, da so sakralni objekti tudi pridobitni, saj v njih poteka pridobivanje sredstev (darovi, nabirke, plačila za maše, krste…) in zato je zato še bolj upravičeno, da se uvede nepremičninski davek v celoti. Kljub korektnosti in poštenosti ter seveda tudi zakonitosti predloga, pa je le-ta naletel na ostre negativne odzive.

Ministrstvo za kulturo proti ministrstvu za finance

Zoper predlog finančnega ministra o obdavčitvi vseh nepremičnin verskih skupnosti se je postavilo tudi ministrstvo za kulturo, kar je vsekakor nerazumljivo. V njegovem imenu je direktor urada za verske skupnosti dejal, da verske skupnosti ne bodo zmogle plačati davščin in da bo zaradi tega oteženo ali celo ogroženo njihovo delovanje ter da graditev in posest verskih objektov sodi v sklop človekove pravice do verske svobode. (Mladina, 5.7.2013) Zato ministrstvo predlaga, da se med izjeme, ki ne bi plačevale nepremičninskega davka uvrstijo tudi objekti registriranih verskih skupnosti, ki so izključno namenjeni obredju (cerkve, kapele, znamenja …) in življenju ter delu redovnih skupnosti (samostani).

Namesto, da bi ministrstvo za kulturo podprlo ministrstvo za finance, ki se trudi najti čimveč sredstev za prazen državni proračun, mu je “zasadilo nož v hrbet”. Postalo je “odvetnik” super bogate cerkve, ki lahko vsak nepremičninski davek z lahkoto plača. Če mora ta davek plačati lastnik stanovanjske hiše oz. stanovanja, ki brez te nepremičnine sploh ne more biti, saj je to edini dom zanj in njegovo družino, je pravično in pošteno, da za vse svoje nepremičnine, tudi sakralne, plačajo davek tudi verske skupnosti, vključno s cerkvijo. Če verske skupnosti spornega davka ne morejo plačati, pač naj npr. nepremičnine prodajo. Pa še to: po nauku cerkve je bog v človekovi notranjosti in lahko vsakdo vzpostavi stik z njim v svoji notranjost, kar tudi pomeni, da cerkev kot objekt sploh ni nujno potrebna. Da cerkev kot gradbeni objekt ni nujno potrebna za izražanje verske svobode, je dokazal tudi papež Frančišek, ki je meseca julija 2013 na otoku Lampeduso daroval mašo na lokalnem stadionu in ne v cerkvi. To ni bil prvi primer, ko je maša potekala izven cerkve kot grajenega objekta – mnogo maš je namreč potekalo na raznih stadionih, izvedli pa so jih papeži. Nujno pa je potreben dom za družine v Sloveniji, saj pod “drevesom” ni več mogoče živeti. Za nujni objekt davek, za nenujni pa ne! Ali bi bilo to pravično?

Državni kulturniki so se torej zoperstavili državnim finančnikom, kar je zelo žalostno. Kultura je zasadila nož v srce finančnikom, ki želijo v lajšanje posledic hude krize vključiti tudi neizmerno cerkveno nepremično premoženje, ki je po uradnih državnih podatkih vredno okoli 800 milijonov evrov, če ne še več. Dejstvo, da ima katoliška cerkev večje število verskih objektov, ki so sakralni kulturni spomeniki in del kulturne dediščine, ni bistveno, saj se z obdavčitvijo ta status ne spreminja. Zakaj katoliška cerkev ne bi plačala npr. davka na ljubljansko stolnico, kjer ponuja svečo za 0,50 evra. Zakaj cerkev ne bi plačala nepremičninskega davka, če se v mnogih njenih cerkvah pretakajo velike količine gotovine in drugih dragocenosti? Zakaj neka super bogata organizacija ne bi plačala davka, ki ga mora plačati vsak “navaden” lastnik nepremičnine? Kako veliko je bogastvo katoliške cerkve, kaže npr. podatek, da so njene nepremičnine samo v Italiji vredne več kot 1.000 milijard evrov, celotno cerkveno premoženje pa vsaj nekaj tisoč milijard.

Ministrstvo za kulturo celo namiguje, da gre v tem primeru tudi za kršitev verske svobode. To so zmotne in neutemeljene trditve! Ali je katoliku, ki gre k maši v obdavčeno cerkev, zaradi te obdavčitve kratena individualna in kolektivna verska svoboda? Saj obdavčitev cerkve maše ne bo odpravila! Ali katolik v verskem objektu zaradi obdavčitve le-tega ne bo mogel več moliti? Saj obdavčitev le-tega molitve ne bo prepovedala! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo mogoče več izvesti krsta, obhajila …? Saj obdavčitev objekta ne prepoveduje krsta ali obhajila! Ali v obdavčeni cerkvi ne bo mogoča spoved? Ali bo obdavčitev cerkve kot gradbenega objekta spoved prepovedala? Ali se v cerkvi, kjer se pobirajo neobdavčeni darovi vernikov, le-ti ne bodo mogli več pobirati, če bo cerkev kot objekt obdavčena? Odgovor je jasen!

Cerkev z vsemi topovi proti uvedbi nepremičninskega davka

Na predlog za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin je reagirala katoliška cerkev – seveda v svojem znanem sovražnem slogu. Škof Štumpf: “Država grozi, da bo obdavčila tudi cerkve in cerkvene stavbe. Enačiti svetišča z nepremičninami podjetij ali drugih ustanov in jih obdavčiti pomeni jemati ljudem, ki so darovali svoj dar iz vere in ljubezni do Boga. (…) Ne gre samo za dvojno obdavčitev, gre za obdavčitev, ki je dala svoj dar Bogu.” (Večer, 19.6.2013) Ali naj bi država obdavčila samega Boga, kot to mogoče sugerira škof? “Premišljen ali nepremišljen vladni načrt o obdavčitvi sakralnih objektov in spomenikov, celo s kar 0,5% stopnjo, je grozljiv in nezaslišan. Začrta pot v postopno uničenje ne znatnega, ampak kar večinskega dela narodove duhovne in kulturne dediščine. Je torej kulturociden. (…) Težko se je znebiti vtisa, da je v ozadju predlagane obdavčitve močno hotenje … – namreč spraviti krščansko vero, kulturo in institucije na kolena in v proces potiskanja na obrobje, celo v izumrtje. Brutalnost predloga govori v prid taki tezi,” je v katoliškem časopisu zapisal Igor Ferluga. (Družina, 23.6.2013) Z vsemi topovi na ministrstvo! “Ali ni novi davek še en dokaz, da gre za manipulacijo z javnostjo, iskanje grešnega kozla v Cerkvi in odvračanje pozornosti od pravih problemov?,” je zapisal Božo Rustja v neki katoliški reviji.(Ognjišče, 7/2013) Seveda cerkev ni nikoli kriva, krivi so drugi.

Ostri so bili tudi katoliški laiki. V izjavi sveta katoliških laikov Slovenije piše, da obdavčitev sakralnih objektov posega v ustavno zagotovljeno pravico do verske svobode, z omejevanjem individualne in kolektivne svobode, kakršnega predstavljajo predlagane spremembe davčne ureditve, pa se zanika človekovo dostojanstvo. Svet poudarja tudi, da je obdavčenje sakralnih in drugih objektov, namenjenih verski dejavnosti, neustavno in nedopustno. (http://katoliska-cerkev.si/obdavcitev-sakralnih-objektov-je-v-nasprotju-z-evropsko-pravno-tradicijo-z-ohranjanjem-kulturne-dediscine-in-s-pravico-do-verske-svobode)

Še enkrat: Ali je katoliku, ki gre k maši v obdavčeno cerkev, zaradi te obdavčitve kratena individualna in kolektivna verska svoboda? Saj obdavčitev cerkve maše ne bo odpravila! Ali katolik v verskem objektu zaradi obdavčitve le-tega ne bo mogel več moliti? Saj obdavčitev le-tega molitve ne bo prepovedala! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo mogoče več izvesti krsta, obhajila …? Saj obdavčitev objekta ne prepoveduje krsta ali obhajila! Ali v obdavčeni cerkvi ne bo mogoča spoved? Ali bo obdavčitev cerkve kot gradbenega objekta spoved prepovedala? Ali se v cerkvi, kjer se pobirajo neobdavčeni darovi vernikov, le-ti ne bodo mogli več pobirati, če bo cerkev kot objekt obdavčena? Odgovor je jasen, pozna ga tudi katoliška cerkev! Nepremičninski davek na verske objekte ne more kršiti verske svobode. Lahko je stresati puhlice o neustavnosti, bistveno težje pa jih je dokazati.

Gre za hude napade katoliške cerkve na Republiko Slovenijo, ki jo v tem primeru predstavlja ministrstvo za finance. Katoliška cerkev, ki sama na veliko krši ustavno pravico do verske svobode (spomnimo se samo protiustavnega krsta dojenčkov in nemožnost izstopa iz cerkve) ministrstvu za finance očita kršitev verske svobode, če bo uveden nepremičninski davek na cerkvene objekte. To kar počneš sam, očitaš drugim. To je znana cerkvena igra, ki traja od vsega začetka.

Nadškof Stres in nepremičninski davek

V zvezi s predlogom za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin se je med drugimi katoliki oglasil tudi šef slovenskih katolikov duhovnik dr. Stres. V intervjuju za elektronski medij “časnik.si” je odgovoril tudi na naslednje vprašanje (vprašanje je postavil Marko Jerina): “Po vladnem predlogu zakona o davku na nepremičnine naj bi bile med drugimi objekti obdavčene tudi cerkve in kapelice. Vidite v njem temeljno pravičnost, po kateri naj bi po novem vsi subjekti plačevali primeren davek na nepremičnine ali v tem primeru država prestopa mejo, ki je v Evropi običajno ne prestopa? Vaš komentar predloga zakona v tem kontekstu.” (http://www.casnik.si/index.php/2013/07/04/stres-verniki-bi-drzavi-placevali-za-prostovoljno-druzbeno-koristno-dejavnost/) Dr. Stres je v odgovoru navedel, da so v javnost že poudarili, da je predlog zakona za njih nesprejemljiv, razlogov je veliko, vseh ne more navesti, navaja nekaj samo najbolj očitnih. Analiza njegovega odgovora je v nadaljevanju.

Duhovnik dr. Stres:

Prvič, to bi bila edinstvena izjema v Evropski uniji: nobena članica EU in tudi večina drugih evropskih držav ne obdavčuje bogoslužnih prostorov.

Odgovor koalicije:

Iz predloga zakona o davku na nepremičnine izhaja, da EU članica Danska obdavčuje tudi bogoslužne prostore. Republika Slovenija torej govori drugače kot cerkveni klerik, saj trdi, da je Danska tista država, ki obdavčuje tudi bogoslužne objekte. Ali se država laže? Če ne, ni jasno naslednje: ali duhovnik Stres ne pozna ureditve v EU ali pa se dela nevednega in namenoma govori v javnosti nekaj, kar ni res! Ali ni duhovnik Stres eden izmed tistih duhovnikov, ki iz prižnice praktično vsak dan grmijo Ne laži?

Duhovnik dr. Stres:

Drugič, to empirično dejstvo, da v evropski demokratični praksi verski objekti niso obdavčeni, ni naključje, ampak za to obstajajo globoki razlogi. Neobdavčenost prostorov za verske dejavnosti je namreč povezana z versko svobodo. Obdavčitev nepremičnin Cerkva in drugih verskih skupnosti bi pomenila dvojno obdavčitev verujočih državljanov. Verniki bi državi plačevali za to, da lahko prostovoljno opravljajo nepridobitno družbeno koristno, duhovno, vzgojno, izobraževalno, karitativno, umetniško in kulturno dejavnost. To ne bi samo negativno vplivalo na razvoj prostovoljstva v Katoliški Cerkvi in družbi, ampak je tudi z vidika verske svobode in načela nediskriminacije, ki ju je država po Ustavi dolžna jamčiti vsem državljanom, nesprejemljivo. Verniki bi bili za izražanje svojega verskega prepričanja, do katerega imajo ustavno zajamčeno pravico, »kaznovani« s plačilom posebnega davka na prostore, v katerih potekajo verske dejavnosti.

Odgovor koalicije:

Dr. Stres trdi, da je neobdavčenost prostorov za verske dejavnosti povezana z versko svobodo. To ne drži. Neobdavčenost je povezana z močjo, ki jo ima cerkev v družbi in nad vsakokratno oblastjo in s katero je cerkvi ves čas uspevalo preprečevati obdavčitev njenih nepremičnin, vsaj tistih verskih. Sicer pa ni jasno, kaj ima obdavčitev verskih prostorov z versko svobodo? Saj obdavčitev ne pomeni, da bodo ti prostori porušeni ali da v njih ne bo več mogoče opravljati versko dejavnost. Če so verski objekti obdavčeni ali to pomeni, da verniki ne morejo v teh objektih prakticirati svoje svobode veroizpovedi. Če bi temu bilo tako, potem na Danskem pač ne bi bilo več cerkve oz. vere. Z obdavčitvijo se v tem pogledu torej ničesar ne spremeni. Verska dejavnost v njih bo lahko potekala nemoteno naprej. Dr. Stres še pravi, da bi obdavčitev cerkvenih nepremičnin pomenila tudi dvojno obdavčitev verujočih državljanov in ti bi državi plačevali za to, da lahko prostovoljno opravljajo nepridobitno družbeno koristno duhovno, vzgojno … dejavnost. To je zelo velika puhlica in nesmiselna trditev. Gre za davek, ki ga bodo plačale pravne osebe, ki so lastnice cerkvenih nepremičnin. To pa so župnije, škofije, redovi … in ne verniki, saj ti v predlogu spornega zakona sploh niso omenjeni. Za vernike se s spornim davkom nič ne spremeni. Kaznovanje vernikov zaradi izražanja svojega verskega prepričanja, ti naj bi namreč bili kaznovani s plačilom posebnega davka na prostore, kjer potekajo verske dejavnosti, obstaja samo v glavi dr. Stresa in njegove cerkve, v zakonu tega ni. Takšne nesmiselne trditve služijo samo temu, da cerkev mobilizira svoje vernike proti spornemu nepremičninskemu davku.

Duhovnik dr. Stres:

Tretjič, za Slovenijo je značilno veliko število cerkva in drugih verskih znamenj. Na svetu ni dežele, ki bi bila posejana s tako številnimi cerkvami. Večino med njimi uvrščamo med kulturne spomenike, ki jih vzdržujejo predvsem verniki, saj država župnijam za ohranjanje kulturnih spomenikov v njihovi lasti prispeva le del sredstev, odvisno od kulturne pomembnosti spomenika. Dodatno obdavčenje tovrstnih nepremičnin bi bilo zato krivično, saj bi pomenilo, da so verniki zato, ker rešujejo te kulturne spomenike propada, »nagrajeni« z davkom, ki bi ga poleg DDV, ki so ga ob obnavljanju teh spomenikov že plačali državi, morali še enkrat plačati. Krivično in popolnoma nerazumno!

Odgovor koalicije:

Ob vsem tem je potrebno jasno povedati, da je v principu dolžnost vzdrževanja sakralnega objekta, tudi če je kulturni spomenik, na strani lastnika, konkretno katoliške cerkve. Če cerkev ni sposobna vzdrževanja, pač naj objekte proda ali pa poruši oz. jih brezplačno prenese na koga drugega. Že dejstvo, da država namenja cerkvi določena sredstva za obnovo njenih sakralnih objektov, je v nasprotju z ustavnim načelom ločenosti države in cerkve, saj so omenjeni objekti namenjeni širjenju vere, kar pomeni, da država s sofinanciranjem obnove verskih objektov protiustavno sodeluje pri širjenju katoliške vere – država mora namreč biti versko nevtralna in ne sme tako ali drugače sodelovati pri širjenju nobene vere. Dejstvo, da je bil ob obnovi verskega objekta plačan DDV, je popolnoma normalno in ne more biti razlog za oprostitev plačila nepremičninskega davka. Če bi to bilo, potem ne bi nepremičninskega davka plačal praktično nihče v Sloveniji, saj so vsi ali pa vsaj velika večina pri graditvi oz. obnovi plačali DDV ali prometni davek. Zelo krivično in nepošteno bi bilo, da cerkvi ne bi bilo potrebno plačati nepremičninskega davka, ker je že plačala DDV pri obnovi, ostali pa bi oz. bodo morali. To bi bilo eklatantno protiustavno, saj bi pomenilo še en cerkveni privilegij več. Za zelo veliko svojih verskih objektov katoliška cerkev državi Sloveniji ni plačala niti centa davkov. Sicer pa naj katoliška cerkev pove, koliko davka je dosedaj plačala npr. za ljubljansko stolnico!?

Duhovnik dr. Stres:

Četrtič, izračuni kažejo, da je večina naših župnij praktično nesposobna plačevati tako visoke davke, kakor jih predvideva predlog tega zakona. V predlagani obliki je torej za nas ta zakon tudi popolnoma neizvedljiv. Vse kaže, da so njegovi snovalci nekritično verjeli hujskaški peticiji, ki je potekala pozimi in ki je zahtevala dodatno obdavčitev »bajno bogate« Cerkve.

Odgovor koalicije:

Če večina župnij ni sposobna plačevati davek na nepremičnine, je to problem katoliške cerkve in ne države. Država in davkoplačevalci s tem nimamo nobene veze. Ali bo katoliška cerkev takšne župnije zaprla ali prodala nepremičnine ali jih porušila, pač ni pomembno. Gre za privatne objekte in ne javne. Dr. Stres še trdi, da so snovalci spornega zakona verjeli hujskaški peticiji, ki je zahtevala dodatno obdavčitev “bajno bogate” cerkve. “Bajno bogata” cerkev je dejstvo, ki je Stres in mnogi drugi pripadniki cerkve nočejo priznati, čeprav so dejstva že dolgo znana in to celotnemu svetu. Vsakdo lahko o tem pridobi podatke na internetu, v knjigah in v informacijah javnega značaja … Tisoči milijard evrov cerkvenih sredstev so vedno bolj vidni v javnosti. Peticija, ki je zahtevala dodatno obdavčitev cerkve, je samo izraz ustavno varovane svobode izražanja in enakosti pred zakonom ter pravice do peticije ter s hujskanjem nima nobene zveze. Cerkev pač lastno hujskanje proti drugače mislečim projicira v tiste, ki ji niso všeč in njih obtoži hujskanja! Katoliška cerkev lastne grehe pripisuje drugim. To je to in nič drugega!

Cesarju, kar cesarjevega in Bogu, kar Božjega

Katoliška cerkev preko prižnice in na druge načine uči, da je potrebno dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. To je namreč rekel Jezus iz Nazareta, ki naj bi ga cerkev zastopala. Če je po Jezusovih besedah potrebno dati cesarju, kar je njegovega, ni jasno, zakaj potem katoliška cerkev nasprotuje davku na vse svoje nepremičnine. Kajti davek pripada cesarju in ne Bogu. In cesarju je potrebno dati, to kar zahteva in mu pripada. Očitno se je cerkev uprla Jezusu, Kristusu, saj mu ne sledi. Če cesar reče, da bo cerkev morala plačevati davek na vse svoje nepremičnine, je jasno, da jih mora plačevati, ne pa da se temu upira in s tem povzroča v družbi razdor.

Če bo predlog o obdavčitvi vseh cerkvenih nepremičnin padel, bi bilo pošteno, da izpad sredstev, ki bo zaradi tega nastal in ga bo občutilo ljudstvo in ne bogati, zapolnijo tisti, ki sporni davek minirajo, tudi ministri ter cerkveni kleriki in laiki osebno!

Koalicija za ločitev države in cerkve

http://www.locitev-drzave-cerkve.org/

  • Share/Bookmark


Slovenska cerkev je začela vojno proti OF zaradi gospodarskih interesov, ne zaradi obrambe vere ali naroda

Na strani http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042325656 je objavljen intervju z ljubljanskim nadškofom dr. Antonom Stresom. Na vprašanje novinarja: „Številni intelektualci menijo, da bi lahko glede sprave korak naprej storili, če bi cerkvena stran zmogla priznati, da je vodstvo RKC med drugo svetovno vojno ravnalo napačno. Ste razmišljali o tem, da bi v Cerkvi ponovno ovrednotili medvojno vlogo slovenske duhovščine?«, je Stres odgovoril: »Strinjam se, da je glede sprave nujno treba narediti korak naprej. To, kar se nam dogaja, da se še vedno prerekamo in s sovraštvom zastrupljamo ozračje, je zelo hudo. Kaj lahko stori Cerkev? Razmišljam o tem, da bi skupino uglednih zgodovinarjev zaprosili za ekspertizo o medvojni vlogi vodstva Cerkve. Na podlagi te bi pripravili stališče Cerkve o teh vprašanjih.«

Danes ni več vprašanje, ali je cerkev sodelovala z okupatorjem in pobijala lastne ljudi, ker o tem obstaja ogromno obremenilnih dokazov, pač pa je vprašanje, zakaj je RKC začela vojno proti OF.

Mogoče bo tudi za širšo javnost zanimiva argumentacija vzrokov vztrajnih poskusov predstavnikov slovenske podružnice države Vatikan za rehabilitacijo svojega škofa Rožmana kot predstavnika “bojujoče se” cerkve – pri tem pa ultra desničarska večina v vrhu slovenske cerkve redno pozablja na resnične kleriške heroje, ki so v težkih časih klerofašizma stali na strani preprostega slovenskega ljudstva, to je na kaplane Martine Čedrmace. Verjetno je ravno njihova ljudskost, občutljivost za težave navadnih ljudi in obenem njihova premajhna koristnost za samo katoliško institucijo njihova napaka in glavni razlog za njihov nevstop v katoliška svetniška nebesa.

Spodnji odlomki so iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo mednaslovi.

Predvojni katolicizem je vodil v fašizacijo slovenske družbe

Filozof in publicist Peter Kovačič-Peršin, znani poznavalec slovenskega katolištva: »Poskus rehabilitacije ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana dokazuje, da slovenska Cerkev ni sprejela zgodovinske resnice, da je predvojni katolicizem vodil v fašizacijo slovenske družbe in da je opazni del te Cerkve zagrešil kolaboracijo. Tudi škof Rožman.«

Pred vojno so se zaslišali klerikalno-bojni klici s Katoliško akcijo. Pojavili so se Stražarji in predvsem bojeviti Mladci, ki so začeli izdajati glasilo “Mi mladi borci”. Že v prvi številki, namenjeni srednješolcem, je bil zapisan bojni citat, ki ga je vihtel bojeviti klerikalizem vseh časov, da namreč »Kristus na zemljo ni prinesel miru, temveč meč.« Glasilo je vse leto 1937, ko so se razmere v družbi vse bolj zaostrovale, razglašalo boj „proti brezbožnemu komunizmu“. Ta mladčevska organizacija je nato 1940 leta v Kranju priredila shod za katoliške intelektualce. Takrat je spregovoril tudi škof dr. Gregorij Rožman in poudaril, da je ves propad na Slovenskem pospešila katoliška kulturna boječnost. In tedaj je škof Rožman vzkliknil tisti razvpiti stavek: »Potreben nam je nov Mahnič, pa čeprav bi šel kdaj kak korak predaleč! Katoliška akcija je tista, ki poživlja…« Mladci in ostali Rožmanovi ljudje so »korak dalje« naredili že naslednje leto ter jih nadaljevali vse obdobje okupacije. Strahotne posledice so se pokazale med in na koncu NOB.

Cerkvi je zelo ustrezala predvojna kapitalistična ureditev, zato se je borila proti komunizmu

Vzroki poznejšega škofovega delovanje in njegove protipartizanske usmeritve, kakor običajno, tiče v gospodarsko-politični ureditvi in delovanju družbe. Kmečke in delavske množice so bile brezobzirno izkoriščane, brezposelnost je bila kronična. Po deželi so kraljevali veleposestniki, mali kmetje so zaradi strahotne zadolženosti in davkov propadali, bančni, industrijski in veleposestniški veljaki pa so bogateli. V ta kapitalistični razvoj je bila vse bolj vključevana tudi katoliška Cerkev. Tiste katoliške duhovnike ter voditelje Katoliške akcije, ki so v različnih gospodarskih odborih prijateljsko sodelovali z „liberalnimi brezverci“, to ni prav nič motilo. Nič čudnega, saj je bila cerkev zelo bogata. Tako je na primer le 15 največjih cerkvenih fevdalnih posestev, ki so jih obšle vse agrarne reforme, upravljalo kar 37 tisoč ha obdelovalne zemlje in gozdov. Poleg različnih vrednosti in velikih dohodkov je Cerkev tudi od države letno dobivala več denarja, kakor slovensko kmetijstvo, sociala in zdravstvo skupaj. Zato je Cerkvi še kako ustrezala kapitalistična ureditev, ki so jo podpirali „z dušo in telesom“. A tudi tuji kapital in kapitalisti so imeli vplivno gospodarsko moč, zlasti nemški.

Tudi Tone Tomšič je bil prepričan, da se je cerkev vključila v vojno zaradi gospodarskih interesov

Častilci in zagovorniki škofa Rožmana radi poudarjajo tudi, kako se je »boril za življenje Toneta Tomšiča«, organizacijskega sekretarja CK KPS, ki je bil 16. maja 1942 obsojen na smrt. Ohranjena so Tomšičeva pisma, ki jih je iz zapora pisal svoji zelo verni materi. Nekaj odlomkov: »…Na Gorenjskem sem bil zaprt z globoko vernimi katoliki, ki so vsak večer molili rožni venec, pa bili z dušo in srcem na strani osvobodilne fronte…« »…Ne pozabite, da so fašisti začeli streljati talce šele, ko jim je škof Rožman dal svoj žegen. Je vprašanje, če bi se Italijani sploh upali začeti streljati talce, če jim ne bi škof in vsi drugi izrodki našega naroda dali pri tem polno podporo. In vse to še zavijajo in olepšavajo, kakor da bi šlo za vero, da je vera v nevarnosti. Kakšna laž in hinavstvo! Lepa stvar je, če vero branijo in rešujejo tisti pokvarjeni zločinci, ki dan za dnem posiljujejo slovenske žene in dekleta. Te zločince kličejo škof in ostali na pomoč, da jim rešijo ne vero, kakor oni lažejo, ampak ohranijo njihovo zavoženo gospodarstvo nad Slovenci…« Še preden so ustrelili Toneta, sta odšli Bernotova mama in Ivica, Tonetova sestra, prosit škofa Rožmana, naj bi pri papežu posredoval, da Toneta ne bi ustrelili. Ivica je celo pokleknila pred škofa in ga prosila, naj se zavzame za njenega brata, za Toneta, saj se je bojeval proti okupatorju kot zaveden Slovenec. Škof pa se je zasmejal in rekel: »Ne Ivica, lagali pa ne bomo…«

Konec citatov.

Seveda danes ni nič drugače. Ves prokatoliški zgodovinski revizionizem, ogromen napor pri demoniziranju prejšnjega režima (kjer cerkvi niti približno ni šlo slabo, kot to nenehno prikazuje, samo neomejenega nadzora nad dušami in žepi državljanov ni imela), nenehno potrpežljivo prodiranje v vse pore slovenske države (tudi z vračanjem fevdalne cerkvene lastnine jačana gospodarska moč slovenske podružnice Vatikana, kar se odraža tudi z raznoraznimi z davkoplačevalskim denarjem plačevanimi duhovniki – kurati v državnih institucijah, vztrajnimi poskusi prodora v javne šole in s tem bistveno močnejšim vplivom na zavest in podzavest bodočih davkoplačevalcev, kot pa je to možno sedaj s katehezo v župniščih, ipd.). Vse to in še kaj je seveda namenjeno, kot večina zadev v 1800 letni zgodovini cerkve, zgolj in samo neomejenemu bogatenju in rasti politične moči vatikanskega imperija in njegovih lokalnih izpostav/cerkva po posameznih državah. Jaz, meni, zame, na kakršenkoli način in z vsemi sredstvi – to v bistvu piše na krvavem praporju na našo srečo propadajočega črnega imperija.

»Cerkev je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti.«

Nietzsche, nemški filozof

Zanimivo pri nedavnem prekopu posmrtnih ostankov škofa Rožmana iz ZDA (kamor je škof Rožman z razliko od svojega hrvaškega kolega Stepinca strahopetno pobegnil) v ljubljansko stolnico je, kako so vso zadevo opravili kar se da umirjeno in brez izzivanja – in to ne samo cerkveni predstavniki, ampak tudi večinski »levičarski« mediji (z redkimi izjemami kot recimo Ervin Hladnik Milharčič v Dnevniku: http://www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/peklenske-muke ). Očitno je »rdeča« mafija slovenskega »pajdaškega« kapitalizma potegnila skupaj s svojo učiteljico in zgledom »črno« mafijo, udarno pestjo vatikanskega kolonialnega imperija. Oboji izgleda pričakujejo od »pakta o nenapadanju« materialne in druge koristi. Sem prepričan, da ni več daleč dan, ko bo za začetek »blaženi« izvajalec vatikanskega vseevropskega nudenja logistične podpore fašistom in nacionalsocialistom na našem ozemlju, škof Rožman, postal nekakšen simbol vsesplošnega mafijskega parazitiranja na Slovenskem.

»Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju, polnimo vrče z zlatom in nič nam ni dovolj.«

Škof Hieronim

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

  • Share/Bookmark

Peklenske muke

Datum objave: 2.05.2013 ob 23:08
Kategorija: miks | Tagi : , , , , , , , |

Avtor:  Ervin Hladnik Milharčič

»Oprostite, je to klet tri?«

»Da, prav ste prišli. Kar k mizi stopite, prosim. Imate kakšne papirje? Poglejmo, kam vas lahko damo. Čisto malo bo za počakati, da se mi program naloži.«

»Čakam že od pamtiveka!«

»Zdaj bo hitro mimo. Vroče vam bo. Vam zgoraj niso rekli, da plašč pustite pri njih?«

»Tam je bila samo ena referentka za vzhodno Evropo in Balkan, ki je zelo slabo poznala moj primer. Samo to mapo mi je dala.«

»Pri sv. Perpetui ste bili v triaži? Kaj ste pa naredili, da vas je poslala k nam? Ona jemlje samo komplicirane primere.«

»Poskušal sem ji pojasniti, da je prišlo do hude pomote. Jaz sem imel urejeno, da grem čisto drugam. Čakajo me.«

»To je neobičajno. Do pomote pride res poredko. Zgoraj še vedno trdijo, da so nezmotljivi.«

»Prosim? Dokumentacijo so imeli nepopolno, zanašali so se na govorice in sklicevali na neke dokumente, za katere sem jaz prvič slišal. Rožman je moje ime. Vi ste?«

»Luka.« »Aha, evangelist. Drago mi je vas poznati.« »Franc Leskošek v resnici.« »Tisti Franc Leskošek?« »Prav tisti. Na videz vas poznam. Bolj po slovesu kot v resnici.« »Ampak vi bi morali biti v peklu!« »Pa saj smo v peklu.« »Vi ste končali v peklu?« »Ja. Ampak sem politični zaradi petdesetih in šestdesetih let. Vendar moram takoj povedati, da v pekel ne verjamem.« »Vedel sem. Grešnika pekel doleti. Prav vam je. Še je pravica na svetu in božja milost je neskončna. Kakor v nebesih, tako na zemlji.« »Točno tako. Pri nas v peklu pa je vse drugače. In, ne zamerite, tudi vi ste v peklu z mano.« »A ste vi tukaj nekakšna oblast?« »Ne. Samo pomagam. Honorarno. Svetogorska kraljica je prosila zame, ker sem jo leta 43 v Ajdovščini rešil pred Nemci in jo dal pod zaščito Vosa. Na ta račun so mi nekaj odšteli od večnega pogubljenja.«

»Kaj, kaj?«

»Saj se najbrž spomnite, da so vaši prijatelji Italijani kapitulirali in ste se potem morali dogovoriti z Nemci? Frančiškani so hoteli rešiti Svetogorsko kraljico in so jo iz Gorice skrili v Grgar pred vašimi.« »Ja, potem ko so vaši frančiškane zaprli v zapor.« »Za tri dni. Jaz sem Lojzeta Zupančiča – Zmaga poslal, da je Milostno podobo pripeljal v Ajdovščino k župniku Dušanu Bratini, ki je zvečer dal mašo za člane Vosa. To se mi zdaj šteje v leta.«

»Kdo pa potem tukaj kaj ukaže?«

»Lucifer iz uprave. Ampak njega skoraj nikoli ni. Hvala Bogu, ker zna biti nepredvidljiv. »

»Hočem govoriti z njim!«

»To se da urediti, ampak običajno to potem obžalujejo. Dajmo vas najprej razporediti.«

»Vi boste mene razporedili?« »Morali bi že biti vsaj parafirani. Poglejmo papirje. Vidim. Vidim. Izjava lojalnosti, pokornost višjim v boju proti OF. Zanimivo. Kaj je to? Zahvalna maša Mussoliniju? To je najbrž bilo nepotrebno. Vojskujoči škof, vsa mogoča pisma, veselice ob aneksiji. Orožje. Orožje vas je pokopalo. Mislim, da ni bilo pomote. Samo ne vem, kam naj vas dam. Kaj pa je to? Kučanovo pismo, preposlano Pavlu s prošnjo za milost?«

»A zdaj mi boste tudi to šteli v slabo?«

»Jaz samo razporejam. Komaj čakam, da ga spet vidim. Kje ste bili pa do sedaj? Datumi so nekam stari.«

»Eno celo večnost sem čakal na oddelku za mučenike skupaj z brigado Izadin Al Kasam in krdelom Afganistancev. Vsi so šli čez vrsto mimo mene in še prav nestrpni so bili, češ da jih čakajo vsi mogoči užitki. Teroristi gredo po tekočih stopnicah v nebesa, mene pa so strpali v tovorno dvigalo. A je regularno, da so oni v vrsti skupaj z nami?«

»Je. Včasih so imeli ločeno po sektah, zdaj pa je vse integrirano v duhu ekumenizma. To so si izmislili na vatikanskem koncilu, ampak seveda so potem vse naredili na pol. Tukaj sem jaz vodil reorganizacijo in sem hotel nekaj modernega, da bo vsaj zgledalo. Zgoraj pa so sami konservativci. Da vam ne govorim. Vse odločijo tam, zato še vedno delamo na IBM-ovih terminalih z zelenimi ekrani. Kam naj vas dam? Kje je odpravnica?«

»Poslušajte, vi ste razumen človek. Bili ste visoko v partiji. Veste, da te reči ne gredo tako. Nekje se bo nekdo potegnil zame. Pustite me nazaj gor, da se zmenim.«

»Jaz imam ključ samo od dvigala, ki pelje dol. Uprava je spodaj. Lahko poskusite. Ampak pod nami so res zoprne reči, veste. Res zoprne. Tukaj je v principu udobno. Smrdi po žveplu in z žarečimi kleščami malo ščipajo. Spodaj pa so res peklenske muke.«

»Ampak moje relikvije ravnokar pokopavajo v stolnici! Ne morem biti v peklu.«

»Eno so kosti, drugo je duša. Za kosti je Kučan posredoval pri svojih. Duše pa so naše. To se proda samo enkrat. Stari je pri teh rečeh zelo natančen. Vi bi morali imeti še en papir, ki ga tukaj v mapici ni.«

»Samo ta listek še imam.«

»To rabim. Namestiti v klet 3, slovenski oddelek, odsek vojna in revolucija, soba po odločitvi nabornika. Vse je jasno.«

»Slovenci imamo v peklu svoj oddelek?«

»Saj veste, kako gredo te reči. Imamo dva. Pri nas je tako kot v vicah. Lahko izbirate. Ampak Marilyn Monroe ni v nobenem. Ona je v nebesih.«

»Kaj pa so oddelki?«

»Oddelka. Dva. Naš in vaš. V enem križi, v drugem zastave. Izbira je vaša. Ampak potem ne morete zamenjati. »

»Kdo je pri vaših?«

»Od teh bi jih morali poznati kar nekaj. Skoraj vse politično vodstvo. Dobršen del baze 20, vsi politkomisarji, razen padlih pred majem 45, oficirski kader škofjeloškega odreda je skoraj cel tukaj, AFŽ zaradi Angele Vode, ki je v nebesih. Kar precej Vosa in Ozne je na mukah, kompletni centralni komiteji brez tajnic. Tega je veliko. Ne vem, zakaj so k nam spakirali tudi 43. istrsko divizijo, IX. korpus je pa šel skoraj cel z vsemi Primorci v nebesa. Tudi talci in taboriščniki so vsi zgoraj.«

»Kaj pa povojni poboji?«

»To je bilo rešeno spravno. Naši in vaši so skupaj prišli dol. Bog pa jih je potem ločil med sabo.«

»Tukaj ni nobene logike. Kdo je pa pri naših?«

»Iz vaših časov v glavnem Ljubljana z okolico in Dolenjska, škofovska konferenca brez Primorcev, kompleten MVAC, skoraj 6000 duš in z njimi vrh Ljudske stranke, vse garde, orožniki in kar je bilo z vami po stadionih. Bojim se, da tudi vsi, ki ste jih same pustili v Vetrinju, ko ste pobegnili k Američanom. Čakajo vas. Kam torej?«

»To je strašna dilema. A res moram?«

»Tukaj smo vsi eksistencialisti. Pekel so drugi.«

Vir spletni Dnevnik:   http://www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/peklenske-muke

  • Share/Bookmark

Ali besede Jezusa, Kristusa, ki jih je izrekel bogatemu mladeniču: »Če želiš priti v večno življenje, prodaj vse, kar imaš, to razdeli siromakom, nato pridi in mi sledi?« – služijo svetovnim medijem kot prazni senzacionalizem, ali pa gre za doslednost nauka Jezusa, Kristusa!? Te besede velikih obljub siromašnim in svetu bodo papežu Frančišku sledile v sedanjosti in prihodnosti, toda v primeru, da jih ne bo izpolnil, bodo sodnik zaradi izdaje Jezusa, Kristusa.

Če lahko verjamemo medijem, želi papež Frančišek siromašno Rimskokatoliško cerkev;  in kot potrdilo, da misli resno, si je nadel ime Frančišek, ki bo jamčilo, da bo svoj namen izpolnil. Ime Frančišek je v nekem smislu njegov papeški program. Mediji izjavljajo, da so ga na to idejo navedle besede brazilskega kardinala, ki mu je pred izborom rekel »naj ne pozabi na siromašne« in da se mu je prav ta misel pojavila v trenutku, ko je osvojil dve tretjini glasov.

Kakšna sreča za Rimskokatoliško cerkev in siromake po svetu, da ima končno en papež namen uresničiti to, kar je Jezus, Kristus, pred dva tisoč leti živel in učil. Brez dvoma, da je papežev vzor Frančišek Asiški in ne Jezus, Kristus. To nikakor ne zmanjšuje njegovega namena, da želi siromašno katoliško cerkev, prav tako kot je to delal Frančišek Asiški, po vzoru ustanovitelja krščanstva in rešitelja vseh ljudi in duš – Jezusa, Kristusa, iz Nazareta. Papež Frančišek je postal, po prepričanju cerkve, njegov namestnik na Zemlji. Kakšna sreča je to za vse siromašne po svetu, ker se doslej nobeden »manjših« od papeža ni spomnil lačnih, preganjanih in siromašnih in da nam prav on obljublja pomoč v teh težkih časih. Kakor koli že, siromašni svet po papeževi obljubi z vso pravico pričakuje izpolnitev obljube in s tem končno izpolnitev zapovedi Jezusa, Kristusa, svojim zvestim in apostolom.

Mnogi ljudje že samo te besede vidijo kot čudež, ker še doslej noben papež kaj takega ni izrekel, kaj šele izpolnil! Kakšni zlati časi za Rimskokatoliško cerkev!? Lahko se počutimo srečne, ker bomo priča papežu Frančišku pri izpolnitvi njegove obljube, ki se glasi: »Želim narediti siromašno Cerkev.« To je povedal po medijih neposredno po prevzemu brezmejne oblasti bogate institucije. To pomeni, da papež Frančišek vlada neomejeno in prav tako neomejeno razpolaga z neizmernim cerkvenim bogastvom – s stotinami tonami zlata, milijarde evrov vrednimi nepremičninami in delnicami, umetninami in še z mnogimi drugimi vrednostmi države Vatikan in » svetega sedeža«, na katerem sedi.

Mnoge papež Frančišek spominja na mladeniča iz Matejevega evangelija, ki je vprašal Jezusa, Kristusa, pred celim svetom: »Učitelj, Gospod, kaj moram dobrega narediti, da bo moja Rimskokatoliška cerkev pridobila večno življenje?« Jezus Kristus mu odgovarja: »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober. Toda, če želiš s svojo Cerkvijo priti v večno življenje, z njo izpolnjuj zapovedi.« A papež na to: »Katere zapovedi?« Jezus Kristus odgovarja: »Ne ubijaj! Ne kradi! Ne nečistuj! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater in svojega bližnjega kot samega sebe!« Nato papež Jezusu, Kristusu: »Vse to že izpolnjujemo. Kaj še manjka?« Jezus odgovarja papežu: »Če želiš biti popoln ti in tvoja Cerkev, pojdi, prodaj vse, kar imaš, to razdeli siromašnim, pa boš imel bogastvo v nebesih. Nato pridi in hodi za Menoj.«

Ne vem, v kolikšni meri se papež Frančišek zaveda svojih obljub; toda po njih se mu bo sodilo oz. videlo, koliko mu pomeni Jezusov nasvet. Ali ne bo zaradi Jezusovega odgovora žalosten, kakor mladenič, ki je imel veliko bogastvo? Morda pa ga bo poslušal in bo vse bogastvo Rimskokatoliške cerkve prodal ter ga razdelil med siromašne in s svojo Cerkvijo sledil Jezusu, Kristusu; ali pa se bo, kakor vsi njegovi predhodniki v tisoč osemsto letih, poklonil temu, ki ga je Jezus odpravil z besedami: »Pojdi od Mene, Satan, in ne izkušaj svojega Gospoda!« ter zadržal bogastvo, ki ga bodo razžrli molji in uničila rja.

Moris Hoblaj, teolog

Vir:

http://david-udruga.hr/novosti/aktualno/2013/03/19/prvo-cudo-pape-franje/#more-6675

  • Share/Bookmark

Kot poroča večina svetovnih medijev, tako tudi MMC RTV SLO je »novi, 266. vodja rimskokatoliške cerkve 76-letni nadškof Buenos Airesa, Jorge Mario Bergoglio. Papež Frančišek je prvi jezuit na mestu papeža in prvi papež v 1.300 letih, ki ne prihaja iz Evrope.

Bergoglio, član Družbe Jezusove, se je rodil 17. decembra 1936 v Argentini kot eden izmed petih otrok italijanskega železničarja in njegove žene. Po študiju filozofije je na jezuitskih univerzah v Santa Feju in v Buenos Airesu učil literaturo in psihologijo, v duhovnika pa je bil posvečen dokaj pozno, leta 1969 pri 32 letih. Kljub temu pa je že čez štiri leta vodil tamkajšnjo jezuitsko skupnost.

Svojo doktorsko disertacijo je opravil v Nemčiji, nato pa se je vrnil v domovino. Leta 1998 je bil imenovan za nadškofa Buenos Airesa.«

Torej jezuit je postal papež. Zelo zanimivo in zelo povedno. Pa si malce poglejmo, kdo so jezuiti oz. po naše jezusovci. Tu nam bo v veliko pomoč slovenski prevod knjige francoskega pisca Edmonda Parisa: “Jezuiti, skrivna vojska papeštva” (založba Ciceron).

»Kljub vsej obilici literature o jezuitih je potrebno dodati vsaj nekaj novih strani, ki osvetljujejo nadaljevanje skrivne združbe, ustanovljene pred štirimi stoletji v imenu večje Božje slave – v resnici pa v imenu slave papeževe.

Jezuiti še vedno opravljajo svoje poslanstvo s povsem enako zvijačnostjo in trdovratnostjo, kakršni sta v vsej pretekli zgodovini vzbujali odpor pri ljudstvih in vladarjih. Nasledniki Ignacija Lojolskega so danes morda celo bolj kot kdajkoli prej vodilni v rimskokatoliški cerkvi (poleg Opus Dei-ja, prip. koment.). Delujejo prav tako ali celo bolj prikrito kot so včasih in ostajajo najbolj fanatični ultramontanci (zagovorniki cerkvene dogme in absolutne papeške oblasti), skrivni, toda najučinkovitejši odposlanci svetega sedeža po vsem svetu, prikriti uresničevalci njegove politike, skrivni papeževi vojščaki.

Če smo natančni, družba glede na svoj statut ni niti posvetna niti redovna, temveč deluje kot skrivnostna sila, ki se pojavi tam, kjer je potrebno – v cerkvi ali zunaj nje. Skratka, to so “vojščaki, najbolj izurjeni, najvztrajnejši, najpogumnejši, najbolj prepričani v papeževo oblast …,” kot je zapisal eden najboljših piscev njihove zgodovine.

Jezuiti so prav zaradi svojega učinkovitega fanatizma postali nepogrešljivi za ustanovo, ki so ji služili, s tem pa so dobili nad njo tolikšen vpliv, da je njihov general upravičeno dobil naziv črni papež, saj je bilo v upravljanju cerkve vedno težje razločevati med oblastjo, ki jo je imel pravi papež in med avtoriteto njegovega mogočnega pomočnika.

Osnovno načelo Družbe je: “Vsem sem postal vse.” (Korinčani 9,22.) Umetnost, literatura, znanost in celo filozofija so zanje sredstva oziroma mreže, v katere lovijo človeške duše.

Bojeviti jezuitski duh se je od ustanovitve naprej s časom samo še krepil, Ignacijevi možje pa so se poleg nalog v tujih deželah začeli osredotočati na obdelavo človeških duš, še posebej tistih iz vladajočih družbenih slojev. Njihova glavna tarča je bila politika, saj so imeli pri vsem svojem početju pred seboj en sam cilj: popolno podreditev posvetnega sveta papeštvu. Za uresničitev takšnega cilja pa je bilo najprej potrebno podjarmiti vladarje. In kako doseči takšen cilj? Dve pomembni orožji so uporabili: prizadevali so si postati spovedniki najbogatejših in najvplivnejših ter prevzeti izobraževanje njihovih otrok. Tako so si utrdili svoje položaje in si zagotovili varno prihodnost.

Jezuiti so želeli rimski cerkvi vsiliti monarhistični absolutizem, ki naj bi si podredil celotno civilno družbo, njeni kralji in cesarji pa naj bi bili zgolj posvetni predstavniki Svetega očeta, resničnega vladarja krščanskega sveta; dokler so bili ti vladarji povsem pokorni svojemu skupnemu gospodarju, so bili zato jezuiti njihovi najzvestejši zavezniki.

Če so v Rimu menili, da se je kjerkoli v Evropi pojavila potreba po ljudskem uporu proti kralju, ali če so posvetni vladarji sprejemali odločitve, ki cerkvi niso bile v čast, je kurija dobro vedela, da za spletkarjenje, propagando ali celo odkrite upore ni bolj sposobnih, zvitih in predrznih vojščakov, kot so jezuiti.

Toda ta izbrana vojska je potrebovala skrivne posrednike, preko katerih je obvladovala civilno družbo; to vlogo so prevzemali najvplivnejši izbranci, ki so bili povezani z jezuiti. Številni pomembni ljudje so bili na ta način povezani z Družbo Jezusovo, na primer cesarja Ferdinand II. in Ferdinand III., poljski kralj Sigismund III., ki je bil tudi uradno član Družbe, kardinal Infante, vojvoda Savojski. In ti še niso najpomembnejši.

Tako je tudi danes; 33.000 uradnih članov Družbe, oficirjev zveste, skrivne vojske, deluje v njenem imenu po vsem svetu. V njihovih vrstah pa se skrivajo voditelji političnih strank, visoki državni uradniki, generali, sodniki, zdravniki, univerzitetni profesorji in tako dalje, ki vsak na svojem področju opravljajo isto, božje delo – v resnici pa uresničujejo le načrte papeštva.

… ‘Nisem navdušen nad ponovnim vzponom jezuitov,’ je pisal nekdanji ameriški predsednik John Adams svojemu nasledniku Thomasu Jeffersonu leta 1816. ‘Cele množice se pojavljajo pod najrazličnejšimi preoblekami, kot tiskarji, pisatelji, učitelji, založniki itd. Če si je kdaj kakšno človeško združenje zaslužilo večno prekletstvo na zemlji in v peklu, potem je to Ignacijeva druščina. Toda v našem sistemu verskih svoboščin ne moremo drugače, kot da jim ponudimo zatočišče …’ Jefferson pa je svojemu predhodniku odgovoril: ‘Tako kot vi, tudi sam nasprotujem ponovnemu vzponu jezuitov, ki predstavlja umik svetlobe pred temo.’«

K temu res ni kaj dodati, edino mogoče: kakršen gospodar (Vatikan s svojo totalitarno cerkvijo, česar le ta na našo srečo ne more več udejanjati) takšen hlapec (jezuiti in ostale katoliško kleriške združbe).

Na spletnih straneh katoliške cerkve lahko preberemo, da je Duhovne vaje ustanovil »svetnik« Ignacij Lojolski (rojen 1491) in da je bistvo teh vaj molitev. „Posebnost molitve v teh duhovnih vajah, ki potekajo v tišini, je, da je to način molitve, kjer se oseba uči razločevanja notranjih vzgibov (duhov). Ignacijevo izkustvo je bilo, da se človekovega srca dotaknejo vzgibi, ki vodijo k Bogu in drugi vzgibi, ki ne vodijo k Bogu.“

Če vsaj malo poznamo zgodovino jezuitov, se lahko povsem upravičeno vprašamo, kakšni duhovi so vodili njihove člane pri zločinskih dejanjih, ki so med drugim opisani tudi v prej omenjeni knjigi Edmonda Parisa “Jezuiti – skrivna vojska papeštva”.

„Javnost se praktično sploh ne zaveda odgovornosti Vatikana in jezuitov za začetek obeh svetovnih vojn – kar si je vsaj delno mogoče razlagati z ogromnim finančnim bogastvom, ki ga imajo na voljo, in ki jim, še zlasti po zadnji vojni, omogoča izjemen vpliv na številnih področjih,“ pravi avtor knjige, čigar raziskava temelji na nespornih arhivskih dokumentih ter objavljenih delih dobro znanih in večinoma katoliških političnih osebnosti, diplomatov, veleposlanikov in uglednih piscev, ki jih je v številnih primerih z izdajo imprimatur odobrila celo sama cerkev.

Še nekaj odlomkov iz knjige:

»Med najbolj zločinskimi jezuitskimi moralnimi pravili pa je tisto, ki je vzbudilo tudi najhujše javno zgražanje: “Menih ali duhovnik je upravičen ubiti vsakega, ki obrekuje njega in njegovo skupnost.”

Tako, Družba Jezusova si je torej vzela pravico do pobijanja nasprotnikov in celo svojih nekdanjih članov, če ti postanejo preveč zgovorni. Ta biser jezuitske morale najdemo v Teologiji očeta L’Amyja. Dovoljeno rabo tega načela oče Amy cinično opisuje še na enem primeru: “Če oče, ki podleže skušnjavi, zlorabi žensko, ona pa javno pove, kaj se je zgodilo in ga s tem onečasti, jo je upravičen ubiti, da bi se izognil sramoti!” Enako pravilo je podpiral in branil še eden od Ignacijevih sinov, ki ga navaja znameniti španski teolog Caramuel: ” … oče je v takšnem primeru upravičen ubiti žensko in obvarovati svojo čast.” Ta pošastna teorija je služila za prikrivanje številnih zločinov, ki so jih zagrešili duhovniki, in najverjetneje se je nanjo opiral tudi razvpiti zločinec, duhovnik iz Uruffeja, ko je leta 1956 zlorabil, več mesecev pozneje pa ubil in strahotno iznakazil noseče dekle in otroka, ki ga je zaplodil. ” Jezuit Mayrhofer iz Ingolstadta je v svojem Pridigarjevem ogledalu takole razmišljal: “Ne more nam biti sojeno, če bomo pobijali protestante, prav tako kot nam ne more biti, če zahtevamo smrtno kazen za roparje, morilce, tihotapce in prevratnike.”

Zelo slabe zgodovinske izkušnje z jezuiti imajo v Švici in avtor pravi, da „danes 51. člen švicarske ustave Družbi Jezusovi oz. jezuitom prepoveduje opravljanje kakršnihkoli kulturnih in izobraževalnih dejavnosti na ozemlju konfederacije, Švicarji pa vedno znova uspešno zavračajo tudi vse jezuitske poskuse, da bi bilo to ustavno določilo preklicano.“

Oba spisa, Konstitucija in Vaje, ki predstavljata temelj sistema Ignacija Lojolskega, ne puščata nobenega dvoma. Ob prebiranju teh besedil postane očitna skrajna, če ne že kar pošastna narava jezuitskega podrejanja duha in volje, zaradi česar so od nekdaj tako voljno orodje v rokah svojih gospodarjev in hkrati še veliko hujši naravni sovražnik vsakršnih svoboščin. Profesor katoliške teologije iz Münchna in avtor ene najpomembnejših knjig o jezuitih, J. Huber, je pisal: “Tole je neizpodbitno dejstvo: v Konstituciji je petstokrat ponovljeno, da je v osebi generala potrebno videti Kristusa.” Takšne vojaške izjave sploh niso presenetljive, če pogledamo malo v življenjepis “svetnika” Ignacija: „Njegova razburkana mladost je polna napak in celo strahotnih zločinov. Policijsko poročilo pravi, da je bil ‘zahrbten, nasilen in maščevalen’. Vsi njegovi življenjepisci priznavajo, da mu po nagonskemu divjaštvu, kakršno je bilo v tistih časih povsem običajno, ni bil kos nobeden od njegovih živahnih spremljevalcev. ‘Neukrotljiv in domišljav vojak, ki pri ženskah, kocki in dvobojih ni poznal nobenih meja,’ ga je ocenil njegov tajnik Polanco.«

Če vemo, da so jezuiti, fundamentalistično totalitarna frakcija katoliške cerkve, ki je brezmejno, fanatično vdana svojemu guruju, diktatorju iz Vatikana, nastali kot odgovor na razkrajajočo se moč katoliške cerkve v obdobju reformacije, so zgornje navedbe o jezuitskih zločinih še premile. Zgodovina o tem priča več kot zgovorno. Forma javnega pisma žal ne dovoljuje podrobnejšega pisanja. Je pa večini ljudi jasno, da je stanje na tem planetu v vsakem pogledu alarmantno, kljub 500 letnemu izvajanju jezuitskih „duhovnih“ vaj in 1800 letnemu „karitativnemu“ delovanju katoliške cerkve, katere šef se je oklical za edinega usmerjevalca zemeljske oble, kralja nad kralji in podobnimi egotriparskimi, totalitarnimi cvetkami.

Naj še zapišem, da je knjiga E. Parisa zame tako dobra predvsem zaradi navedenih neizpodbitnih zgodovinskih dejstev glede totalitarne manipulativnosti Vatikana in njegovih klerikov. Pri tem je zanimivo dejstvo – ki kaže tudi na razmeroma nepristranski odnos avtorja E. Parisa do virov – da je večina najsočnejših zgodovinskih ugotovitev o zločinski naravi jezusovcev/jezuitov prišla izpod peres katoliških piscev oz. zgodovinarjev. Bralec naj samo prelista navedene vire v knjigi. Katolik gor ali dol, pošten in verodostojen pisec preprosto ne more preko dejstev, pa čeprav le ta mečejo slabo luč na njegovo cerkev oz. ideologijo.

»Lojolove Duhovne vaje. Boehmer v nadaljevanju pravi: ‘Ignacij je bolj kot katerikoli voditelj pred njim razumel, da ljudem najlažje vsiliš svoje ideale, če postaneš gospodar njihovega domišljijskega sveta. Na ta način jih prepojiš z duhovnimi silami, ki se jih je pozneje zelo težko znebiti, silami, ki so močnejše od vseh načel in doktrin; to so sile, ki se lahko kadarkoli spet pojavijo, včasih tudi po dolgih letih, ne da bi jih zavestno omenjali, in postanejo tako obvladujoče, da se jim ne upre nobena volja, pač pa voljno sledi njihovemu nepremagljivemu impulzu.’

Jezuiti v svojem predstojniku ne smejo videti človeka, ki se lahko moti, temveč samega Jezusa.

Svojim učencem je Ignacij Lojolski vsilil dejanja, za katera je trdil, da so spontana, potem pa je ob pomoči te metode potreboval le trideset dni, da je zlomil učenčevo voljo in razum – na podoben način kot jezdec zlomi voljo svojega konja. Le trideset dni, triginta dies, da si podredite dušo sočloveka. Ne pozabite, da je jezuitizem rasel skupaj z inkvizicijo: inkvizicija se je znašala nad telesi, ignacijanske duhovne vaje pa so lomile duha.«

Na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve lahko preberemo:

“Strogo hierarhično urejena, navznoter in navzven totalitarna, oblastna ter pohlepna po denarju, ki časti skrivnostne kulte in ima nezmotljivega guruja na čelu” – to so običajni atributi sekte, kot vedno znova zatrjujejo cerkveni pooblaščenci za sekte.

Na nobeno organizacijo te karakteristike ne letijo tako popolno kot na rimskokatoliško cerkev.

V eni točki vsekakor presega vse druge, katere bi tako rada označila kot “sekte”: Po presoji zgodovinarjev na svetu ni organizacije, ki bi bila “v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimskokatoliška cerkev”, tako na primer Karlheinz Deschner. In nekdanji jezuit, grof Hoensbroch ugotavlja: “Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.” (vir: http://www.zrtve-cerkve.org/html/demonska_sekta.html)

Možgani tega katoliškega morilskega stroja so zadnjih 500 let vsekakor bili in so še zvesti papeževi vojščaki jezuiti – danes sicer v sodelovanju z opus dei-jem.

Zaradi globoke krize s strani fašista Mussolinija ustanovljene svetne države »Sveti sedež« v Vatikanu in njenih kolonialnih podružnic/lokalnih cerkva po celem svetu – krize, povzročene tudi zaradi razkritja neverjetne množičnosti katoliško kleriške pedofilije in njenega zločinskega prikrivanja s strani samega vatikanskega imperialnega vrha – se zdi logično, da poskušajo kleriki, glede na preteklo fanatično učinkovitost jezuitov, zadeve urediti s papežem iz njihovih vrst.

Za taktiko si je očitno bivši jezuitski kardinal Bergoglio, sedanji papež Frančišek, izbral neverjetno nesramno manipulacijo z enim od redkih pozitivnih klerikov v zgodovini cerkve – govor je seveda o Frančišku Asiškem.

Franček iz Assisija je zanimivo s svojo iskreno skromnostjo, nesebičnostjo in notranjo povezanostjo s celotnim stvarstvom na začetku svojega delovanja na prelomu iz 12. v 13. stoletje skoraj bil obtožen krivoverstva. Dve leti po smrti ga je papež sicer razglasil za svetnika, kar je zame brez dvoma prva v dolgem nizu manipulacij z duhovnim izročilom tega človeka. Ena najbolj brutalnih in naravnost neverjetnih zlorab pa je po mojem prepričanju krvavo udejstvovanje hrvaških frančiškanov med leti 1941 in 1943 s pištolami in noži v rokah ne samo v ustaškem koncentracijskem taborišču v Jasenovcu, ampak tudi na področju celotne Bosne – kot da so frančiškanski kleriški klavci izšli iz vrst jezuitskih naslednikov brutalnega španskega vojaka Ignacija Lojolskega.

Če bi papež Frančišek res hotel stopiti iz jezuitskih čevljev spovedovalcev kraljev in aristokracije v revne opanke služabnika preprostega ljudstva Frančeka iz Assisija, bi namesto populistično praznega in širši javnosti všečnega besedičenja raje izbral pot reform babilonske vlačuge, da bi le ta svoje nepreštevno, enormno in večinoma krvavo bogastvo bila sposobna vrniti njegovim zakonitim lastnikom, to je ljudem te zemlje. Zdi se, da so s strani ultra konservativnega upokojenega papeža Benedikta izbrani kardinali izvolili jezuita za novega papeža prav z namenom, da se to ne bi zgodilo. Velika pričakovanja javnosti pa je seveda treba nekako pomiriti s »frančiškarjenjem«. Volk sit in koza cela.

Kako je cerkev prišla do statusa enega najbogatejših imperijev v zgodovini človeštva, si lahko preberemo na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve:

http://www.zrtve-cerkve.org/html/bogastvocerkvejekrvavdenar.html

Naj za konec navedem dejstvo iz življenja bivšega jezuitskega kardinala, sedanjega papeža, dejstvo, ki pove vse o manipulativnem jezuitskem bistvu novega »usmerjevalca zemeljske oble« . Kot se da prebrati na spletni strani britanskega časopisa Guardian, je papež Frančišek kot kardinal Bergoglio sodeloval tako z zločinsko argentinsko vojaško hunto kot pomagal pri s strani papeža Janeza Pavla II. in takratnega velikega inkvizitorja kardinala Ratzingerja zaukazanem zatrtju južno ameriške teologije osvoboditve – eni redkih svetlih točk vatikanskega imperija v Latinski Ameriki. Vir:

http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2013/mar/19/war-on-pope-francis-modern-inquisition?CMP=twt_gu

http://www.guardian.co.uk/world/2013/mar/19/pope-francis-argentina-1970s

Glede sramotne vloge rimskokatoliške cerkve v argentinski moriji si več lahko preberemo pri Damjanu Likarju – cerkev je očitno ponovila svojo morilsko prakso iz ustaške države :

http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=22

Povsem se strinjam z naslovno ugotovitvijo guardianovega novinarja Georga Monbiota, da je v vojni proti revežem papež Frančišek na napačni strani, namreč na strani tiranov, kradljivcev zemlje, zasužnjevalcev in odredov smrti. Konec koncev nič novega za cerkev.

Bistvo manipulativnega sklicevanja na tradicijo pomoči revnim Frančiška Asiškega s strani novega jezuitskega papeža po mojem mišljenju zelo dobro zadene sledeča ugotovitev brazilskega nadškofa Dom Helder Camara: »Ko dam hrano revnim, me imajo za svetnika. Ko vprašam, zakaj so revni, me imajo za komunista.« Seveda se jezuit, še manj jezuitski kardinal, ne bi nikoli spraševal o vzrokih neverjetnega bogastva absolutistične papistične cerkve na eni strani in smrtonosni revščini »navadnih« ljudi, predvsem v tretjem svetu, na drugi strani.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

  • Share/Bookmark